Bomba la petrolia – to je spet predrzna, osupljiva, škandalozna, nora, kratko in malo sijajna proza Andreja Moroviča, po Prostem teku (Mladinska knjiga) njegova druga knjiga.
Bomba la petrolia pripoveduje zgodbo o nekem nenehnem, brezobzirnem in radikalnem sporu. Na prvi strani so »veljavne«, a le navidez legitimne družbene institucije s svojimi pravili, predpisi in zakoni, s svojo samovoljo, prikrito ali eksplicitno represijo in terorjem. Na drugi strani je tisti, ki o tem sporu pripoveduje: mladi »neprilagojenec«, zgolj sebi samemu zvesti, svoji radovednosti in odprtosti do sveta, svojemu posebnemu pojmovanju svobode brezkompromisno in neskrupulozno zavezani individualist. To je figura strastnega, ekstatičnega »iskalca samega sebe« (če si izraz izposodim pri Vitomilu Zupanu), torej nemirnega izzivalca in iskalca vsakršnih eksistencialnih možnosti in preizkušenj, ki jih posamičnemu človeku ponuja svet – slika doslednega »avanturista«, ki mu mejo v izzivanju sveta in preizkušanju lastnih možnosti v njem predstavlja takorekoč le zdržljivost njegovega enkratnega, krhkega in ranljivega, toda vedno znova tudi nepotešenega, lačnega »telesa«.
Zdi se samoumljivo, da se Morovičeva zgodba o tem neizpolnjenem iskanju dogaja na tako imenovanem robu vladajočega sveta in njegove neumne »zdrave pameti«, in da je to zgodba o vedno na novo kriminalizirani človeški figuri, njenih nerazrešljivih sporih s temi in onimi policijami, vojsko… Tako pripoveduje Bomba la petrolia – med drugim – o strašnih narkomanskih seansah, »divjih« oblikah seksualnosti in o koprnečem erotičnem zanosu, nenehnem nepotešenem iskanju partnerjev, o večnih potovanjih kamorkoli in vsepovsod, sporih s policijo, vojsko… in vedno spet o poskusih z glasbo in vso drugo mogočo (in nemogočo) »imaginacijo«, v kateri bi »umetnost« prešla v »življenje« in se življenje samo spet spreminjalo v nekakšno umetnost.
Morovičevo pripovedovanje je na prvi pogled nepretenciozno, faktično, »poročevalsko«, vendar vseskozi natančno, rafinirano, ostro, kajpada provokativno in skrajno dramatično. V prvi vrsti pa je neprizanesljivo do vsega in vsakogar, ne nazadnje do pripovedovalca samega. Hkrati je Bomba la petrolia artistično do konca suvereno, v oblikovalni invenciji nenehoma presenečajoče besedilo. Med njegovimi poglavitnimi kvalitetami sta distanca (nekakšna pridušena ironija?) in vsekakor humor, s katerim glavni junak obravnava svoje nevarne pustolovščine. To ni v nobenem smislu manihejska proza, ki bi tako ali drugače razsojala med pravimi in napačnimi vrednostmi, ampak je »samo« zgodba o razumevanju vsega, kar je posamičnemu človeku v tem svetu mogoče izkusiti in preživeti, tudi tistega, kar je zanj popolnoma brezumno, kar mu je najbolj odvratno in najbolj sovražno.
O tem razumevanju, ki seveda ni tudi odpuščanje ali fatalizem, ampak bitna, aktivna odprtost, je mogoče adekvatno govoriti samo v jeziku literature.
Andrej Inkret
Tags: 1989, Mladinska založba, roman
