Brez rok in zaprtih oči

»Enota je majhna, a sladka. Ima vse, kar je potrebno za sreče polno življenje. V njej je funkcionalnost na prvem mestu, takoj na drugem pa estetika. Modernistična spalnica se denimo z nekaj preprostimi gibi spremeni v bivalnico, sobo za goste ali v delovni studio. Stranišče je zasnovano tako, da tudi največje lenuhe navduši za fizkulturo. Kuhinja je poljska, torej sama po sebi aksiom, da so oči napredka danes zazrte na Vzhod. Enota kar kliče k postavitvi na ekskluzivnih lokacijah, na vrhu holmcev, hribov in planin, saj domiselno locirana okna omogočajo korenito konzumacijo spektakularnih vedut. Paradoks, ki ga strokovnjaki še niso uspeli razvozlati, je, da enota vedno stoji na prisojni strani. Priključitev na komunalne, električne in komunikacijske vode je scela neproblematična. Enota je poleg tega vrhunsko edukativno igralo – uporabnike nauči reda in discipline tako en passant, da nikoli ne zmanjka energije za jagode in smetano na torti kreativnega kaosa. Modularno zgrajena enota je v celoti reciklabilna, njena aplikativnost je multi. Dodatna specifika je, da enota ni zavedena v zemljiški knjigi, niti v katastru. Sosedom gre to v nos, kar pa sploh ni problem, saj so njeni lastniki tisti izbranci, ki vedno vedo, kdaj kaže pobrati šila in kopita ter jo podurhati v bolj ljudomile kraje. Ker je enota v procesu notranjih metamorfoz prehodila dolgo pot od bojnega konjička ex-Yougo znamke TAM do mobilne domovine, ji odhod na najbolj oddaljene kontinente ne povzroča težav. Še več, ta enota je povsod doma, kajti v smislu običajev, vere in ideologij je scela nevtralna. Ne potrebuje ogrevanja, niti klimatskih naprav, saj migrira z letnimi časi in je vedno korak pred knuto vremenskih neprilik. Trajnostna analiza razkrije osupljivo energijsko učinkovitost: na sto kilometrov enota popije dvajset litrov fosilnih goriv in nekaj hladno stisnjenega olja, to pa je tudi vse. Da ekonomske prilagodljivosti niti ne omenjamo: v primeru naravne, družbeno-politične ali kake druge kataklizme enota samodejno preklopi na varčni način, oziroma šparprogram. Se pač malo manj naokrog fijaka, pa je. Ker potrebuje veliko ljubezni, je njen polni naziv enota Ljubezni. Srečnemu lastniku omogoča svobodo, ki je standardnim državljanom in ostalim sužnjem nedoumljiva. Davkov ni, takse se zaobide in povsem običajno je, da polno leto od vas nihče ne zahteva dokumenta o opravljenem izpitu iz poznavanja cestnoprometnih predpisov. Itak – vozniški izpit za bivanjsko enoto, lepo vas prosim. V varnem zavetju enote Ljubezni se obeduje fenomenalno in zdravo: ribe, rake in školjke iz nekontaminiranih vod, prosto tekajočo divjačino ter sadje in zelenjavo brez dodanega okusa in naravnim identičnih umetnih arom. Pitna voda je bistra studenčnica, lahko pa se pripeti, da jo je treba vleči iz globokih vodnjakov ali iz lukenj, ki smo jih na ustreznem mestu lastnoročno izgrebli v strugo presahle reke. V primeru slednjega vodo precedimo skozi nogavico, še prej pa iz nje izbezamo trde devize, saj denar resda ne smrdi, je pa dokazano škodljiv za zdravje. V enoti ljubezni je čas kompanjon in ne rabelj. Budilka je slutnja jutranje zore, fajrunt pa žareči polmesec na antracitnem firmamentu, posutem s sirotko nebesnih meglic. Vse je do te mere na svojem mestu, da sam Stvarnik osebno lahko le očarano dahne: Ideal Standard…«

Bom kratek: za ta denar bi še v strogem centru Moskve dobil več kvadratnih metrov. In to brez oldtajmerske patine. Moja enota namreč meri dva metra petnajst v širino in dva petinosemdeset v dolžino. Niti ni preveč mračna in če dežuje, ni hujše poplave. V njej lahko stojim vzravnano, vstop in izstop pa zahtevata upognjen hrbet. Vaja za življenje. Toaletne potrebe opravljam zunaj, naj bo veter, naj bo sneg. Potem je tu še nekakšen polprostor, dva krat meter, ki mu rečem kakpit in ki terja nevretenčarsko elastičnost, če naj bo sploh za kaj uporaben. Med postanki, ki postajajo vedno daljši, vanj odmetavam kramo, ki mi je trenutno v napoto. Hudič je, ko se spet pojavi potreba po njej. Zato sem nabavil tiste praktične prijemalke, ki jih v finih javnih parkih uporabljajo pobiralci smeti z belimi rokavicami in z bolečinami v križu. Še ena reč več, ki je dejansko ne potrebujem, saj je moja mikro enota zabasana z osebno lastnino. Knjige, obleke, jedilni in higienski in univerzalni pripomočki, spominki, okraski in razni izdelki v drugem ali celo tretjem življenjskem razdobju sproščeno komunicirajo med seboj. Kljub neredu to v bistvu pomirja. V enoti ne moreš imeti spomina kot riba: vsak korak zahteva verigo predkorakov ali pa sproži niz posledičnih reakcij. Je treba kar malo pretresti možgane, preden se ekstrahira zobno nitko, knjigo »Svoboda naslednjič«, kurkumo ali motorno olje motul. Čeprav se avstrijski izdelovalec v svoji reklamni pesnitvi očitno norčuje iz nas avtohtonih klientov, tole z »vrhunskim edukativnim igralom« le ni scela za lase privlečeno. Play as you go. Samo malo nerodno visoka je, enota, moj Fatman. Ob sestopanju se počutim kot sedem let v grajskem turnu ujeta devica. Posebej ponoči, ko na meniški stan obsojena prostata dvigne preplah, zna biti sranje. Tu so sicer lestvinaste stopničke, ki pa so ali smrtno nevarne, ali montažno preštoraste, večinoma pa oboje. Ampak iz aviona so videti strašno fino. Tako moram z ene plati braniti intaktnost kosti, po drugi pa ohlajati zavist zvedavih domorodcev, ki brez izjeme verjamejo bogme, če ima tako nobel štenge, ima ziher tudi fajno darilo zame. Običajno jim zabrusim, da je sedež Svetovne banke v Švici, kar je daleč od resnice, a sporočilo je v grobem dojeto. Nasploh je z domorodci bolj križ. Skušam jih držati na dostojni razdalji. Uspeh je mešan, glede na to, da sem pri njih v gosteh. Razlog moji rezerviranosti je slaba kompatibilnost šeg in navad. Predvsem prehrambenih. Dekagrami rafiniranega sladkorja, decilitri postanega olja, špeh, bela moka, mleko v prahu, pusti black powder čaj, maggi kocke, konzerve in gazirane pijače za priboljšek ob najbolj nemogočih urah, enkrat ali dvakrat na dan, takrat pa do konca – vse to je zame, oziroma za moja okvarjena jetra, tabu. Da, jetra, ta največji žlezni organ v telesu, alfa in omega metabolizma, ki strahopetno molčijo tudi, ko so klinično že odkakala svoje, ker niso oživčena, mi delajo plešo in sive lase.
Kolikor sem ga, sem večino življenja preživel brez skrbi. Čas je bil obnovljiv vir zabave, neizčrpna fontana priložnosti, dokler me lepega dne ni ščapnilo kot past za medvede. Od takrat sem ujet v Prometejevi pozi in čas je moj kljuvajoči orel. V džungli omejitev in prepovedi – niti grižljaja tega, niti kapljice onega. Tako gosti, da se je nemogoče izogniti grehu. In kazni. Bo ciroza, bo rak? Naj ne čudi, če mi ljudje in svet, kakršen je, gredo silno na jetra, še posebej pa klasična medicina, ki mi je namesto ozdravitve prinesla modne antidepresive, agresivne reklame za farmacevtske gigante, še slabše počutje in poniglavo preštevanje virusov hepatitisa-C na enoto, ki je mililiter. Enkrat je sedemstopetdeset tisoč virusov na enoto, tri mesece kasneje jih je že milijon in četrt. Krat šest tisoč mililitrov, kolikor naj bi imel krvi v telesu, nanese sedem milijard in pol pritlehnih udarnikov, ki noč in dan trančirajo mojo telesno substanco. Samo popoln moron se tu ne bi počutil mizerno. Od takrat dalje ne gledam več, kaj mi življenje da, temveč kaj mi lahko vzame. Zabava vzame, ženske vzamejo, kakršnokoli pretiravanje vzame: čustva, vznemirjenje in vsi priboljški, vse male radosti vzamejo. Dobro za drugo, a to z ženskami je res beda. Kar naenkrat še za mamo niso več dobre. Polovica človeštva adijo. Pri čemer me druga polovica itak nikoli ni kaj prida zanimala. To vzame. In onesnažen zrak vzame, in nečista voda. Nič čudnega, če sem postal hud skoporitnik in ultra škrtuh. Stres me ubija, pretirana radost me ubija in žalost seveda tudi. Od srednjega napadalca sem nazadoval na rezervno klop za vratarje. Če hočem še malo brcati po tem planetu, MORAM biti hladen kot brezalkoholni špricer, brezbarven cinik, ljudomrzen statist. Der Mann ohne Eigenschaften. Bojda življenje preprosto hoče biti. In to zvečine nič posebnega. Zato pozimi potujem po južnih krajih, tam, kjer je čim manj ljudi in sploh česarkoli, kjer ni ničesar v obilju, poleti pa vztrajam na kaki lišajasti skali visoko na severu. Dvakrat letno prestopim petinštirideseti povratnik in v rodnem kraju izpraznim poštni predal. Moja usoda je eremitska in ezoterična, v skrajnem slučaju ezotermična, se pravi tista, ki se greje z vraževerjem drugih. Tukaj globoko na jugu ljudje namreč nikakor ne razumejo, da bi kdo hotel biti sam. Da bi nekdo jedel solo in sam taval naokrog. Verjamejo, da je to početje bolnikov, haram. Tudi če bi se strinjal, jim tega ne smem priznati. Kdor v puščavi vrže vse karte na tepih, še posebej osebno zdravstveno kartoteko, je suicidalni bebec. In kot tak morda nekdo, ki ga v dobrobit prokreativnih božjih subjektov ni greh razlastiti in pod krilom noči odstraniti. Z mojo upadljivo enoto se tako golorito drajsam po rezilu žiletke, med Scilo skrivaštva in Karibdo tega, da bi odjadral predaleč, kjer me v primeru defekta živ bog ne bi več našel. Med varljivo varnostjo, ki jo nudi bližina ljudi in zdravjem, ki ga nudi Osama. Zaprt v moji enoti sem malodane avtarken. Goriva in vode imam trikrat dovolj, hrane enako in tudi energetsko sem načeloma preskrbljen. Ob drobnih uricah, ko se noč povezne kot ogromna črna žival in zgosti tišino do drobnega piska v glavi, rad berem v soju svetlobne diode. Neslišno teče Teslin tok. Dolgo, dolga je noč. In prazni rezerve. Premikam se malo, čim manj, saj je šofiranje ex-vojaškega kamiona štrapac. Za mrtvačka mojega kova je to edina košer ekonomija. In da mi skrb za veteranske akumulatorje ne bi preveč erodirala zdravja, se zanašam na koncept solarnega napajanja: elektriko si trošil čez mero, denimo, zdaj bi pa šel – samo dovolj dolgo je treba počakati in že te ni več, kapiš? Lahko bi se reklo, da preganjam muhe v Afriki. Saj tudi jih. In vsevdilj bijem boj za čistočo. O muhah lahko rečem, da jih je mnogo vrst in da niso vse enako sitne. Ene grizejo, druge pikajo, tretje kot blazne brenčijo. Spet druge se limajo nate, kot bi bil ena A drek. So pa sitne vse. Morda so le muhaste – danes takšne, jutri drugačne. Glede jeter sem spočetka še gojil upanje, da bom to mimogrede in brž uredil, kot običajno. Iz bondijade v jeremijado in nazaj v osemdesetih dneh, takorekoč. Teh osemdeset dni se je potem raztegnilo na stošestdeset, pa na leto, dve, pet. Zdaj ne gojim več kakih velikih upanj. Tudi majhnih ne. Veselje prihaja v mikro odmerkih. Kot nepomemben eksces, pijanski mozolj. Recimo zjutraj, ko sončni žarki poševno mežikajo čez zrnca peska in presevanje zaščitne plahte na vetrobranskem steklu pričara Menino planino januarja 69 in metre snega. Takrat si na ves glas privijem »Aa Shuu De Kei-Oo«, skupine Huun-Huur-Tu in se kot makako zviram in pačim v belo neskončnost, da se zazdi, kako so presežki spet tu, da bodo dekleta kmalu spet medlela v mojem objemu. A zvok potem neslavno zamre. Na nebu zbledi sled aviona, tisti en let Kairo-Ciudad de Mexico dnevno in vse je kot prej. Samo veter ostane. In zoprno pokljanje enote, ki javka v primežu temperaturnih razlik. Itak sta mi Škof in Dane Zajc bližja: »Zapri oči«. Torej vendarle jeremiada. Ker je tako malo prostora, se po moji enoti plazim in krotovičim na vse možne načine. Na ozkem prehodu med klopjo in stolom počepnem kot sumo borec, izdih, hrbtenica vzravnana, se zleknem na bok in brez strasti brkljam po predalniku s hrano. Ali pod klopjo premetavam konce vrvi, gumijaste rokavice, šponarje, škripčevje za spust in dvig rezervnih koles, da bi se dokopal do elektronskega voltmetra. Ker se mi še ne mudi umreti, se zleknem na hrbet. Opazujem, kako so se čez noč na stropu zaradi toplotnega mostu nabrale srage vlage. Opazujem pahljačaste korale, ki sem jih umetelno pričvrstil na stene in si predstavljam, da sem morska deklica, ki tudi na suhem uspeva. Spočetka me je bilo pujsastega svaljkanja sram. Potem sem se okaral; morebiti nastopaš v Royal Albert Hallu kot mojster Pogorelić, ali kako? In se občutno sprostil. Tudi nočno scanje v treking flaško ni več ovira, pa evakuacija plinov, to sploh, skoraj radostno se napnem in usekam iz vseh topov, ko tako zakomandirajo črevesne ride. Hej mašinca zagodi… je včasih kot nebo nad Bagdadom, iz časov, ko je bil bratski rod Amerikanerjev še naphan s civilizacijsko vrlino krvnega maščevanja. Koliko plina lahko pridela osamljeno srce! Bi to bilo možno eksploatirati: smrad splesnelega jogija s kolonijo gobic šitake?

Rrrrrt, fijuuu – moj prdec je rezultanta berlinskega kongresa, jaltskega sporazuma, brionske deklaracije, lizbonske pogodbe in bolonjske reforme. O Kjotu niti besede. Nič čudnega, da se me dame že od konca prejšnjega tisočletja izogibajo kot škof rdeče zvezde. Enota je zelo priročna v izvornem pomenu besede: praktično je ni stvari, ki je ne bi mogel brez vstajanja doseči z levico ali desnico. A ko na kolenih z ročno metlico jagam partikle peska po enoti, razumem muslimane, ki ne pometajo onkraj lastnega pragu. Kaj takega nima nobenega smisla, je preveč svinjarije tam zunaj. Sicer ni čisto realno, pa le: zadnjih deset dni sem potrošil reci in piši jevrček dvajset. Tudi to je svojega denarja vredno, kajne? In še to za cigarete. Za prav zares zadnjo škatlico cigaret, ki se, legalno prodane v Afriko, preko Sahare ilegalno prebijajo nazaj na izhodišče, v arogantno mater Evropo. Vmes kak karton pade s tovornjaka ali terenca. Tudi meni. To mi ne gre iz glave: na tisoče ton piškavih čikov sprehajajo čez dva kontinenta in vsem, ki imajo prste vmes, se to splača. Kako naj tak trg, taka ekonomija sama od sebe vse uravna? Pa kdo nas tu zajebava? Teta Moneta Profit? Kdaj bodo Združeni narodi spohali memorandum, da je monetarizem enako fašizem?

Zavrl sem nedaleč od nomadske hajme, pred katero je stal eden teh tihotapskih bolidov, yota pick-up. Štiriindvajset ventilov, bencinski motor, končna hitrost dvestotka in vse do zadnje so vojaško zelene. Toyotin keson je bil pokrit, se pravi na službeni poti, v njem pa cigarete, orožje, mamila. No, če sredi belega dne neženirano vedri pred šotorom, so lahko samo cigarete. Ustavil sem vede, da v tej konfiguraciji ne bom povabljen na tri runde hiper sladkega čaja, golido mastnega mleka, kup bravine in razkuhanega riža v masti, ki se ga pešta v kroglice in jé z rokami. Gibkega mladeniča, ki mi je prihitel naproti, sem pro forma povprašal za pot in se dokopal do čisto zares zadnje škatlice American Legend. Naredil sem se dovolj naivnega, da se mladi mož ni počutil ogroženega, dovolj opremljenega, da ga ni skrbelo zame in brez ceremonij vzel slovo. Izjemoma je odpadlo pretvarjanje, kako strašno da me zanima njihova krasna dežela. Ki je kontaminirana z minami in ki svojim ponosnim sinovom nudi dve zaposlitveni opciji: migratorno živinorejstvo ali pa šverc. Ni mi bilo treba objasnjevati, zakaj sem sam, zakaj brez otrok in kako, kako nočem, da se moje deblo nadaljuje in čemu rinem sem, kjer ni nič, razen muhastega vetra, ki en trenutek pritisne z močjo desetih Bf, naslednji hip pa blejavo obvisi v zraku, kot izpraznjen balon. Pride in gre kot nezvesta nevesta. Ki iz človeka izpije vlago in mu od peska vneto oko bogaboječe priklepa na tisočkrat spaljena tla. Ni bilo treba improvizirati hvalnic zdravilišču Sahara in svetohlinsko cikati na nemilo osebno usodo, ob polnem zavedanju, da je njihova desetkrat bolj nemilosrdna. Usoda tistih, ki so krivi, ker so, kjer so. In se žalostiti nad njihovim običajem, da vse neuporabno pustijo ležati, koder pade. In se bosti z nekonfliktno artikulacijo resnice, da sem tačas, ko so oni brez izjeme in podvprašanj perpetuatorji življenja, obsojenega na smrt, sam apologet postopne samoukinitve človeštva, če naj se vsaj nekaj življenja na tem planetu ohrani. Oni še vedno polni neosnovanega optimizma in elana brez smisla, jaz razmršeno vlakno na koncu odtrganega ladijskega konopa. In to po možnosti medtem, ko z njihovo leseno žlico zajemam iz njihove sklede. Odvezan vse te bede in žalosti, sem pognal štiricilindrsko zračno hlajeno enoto. Oblaki opečnatega prahu, ki so jih dvigala velika kolesa, so potovali z mano na jug, pacali moje in Fatmanove dihalne poti in plašili šakale. Po marsovsko razžrtih brežinah sem se previdno spustil v rumeno dolino, ki je brez sramu molila razširjene krake radoživi črni Afriki v fris. Dno suhe rečne struge je zavijugalo na vzhod, redke hajme so izginile. Motor je rohnel in me nič kaj plemiško premetaval. Masaža notranjih organov, vzpodbudno za zdravje. Trkljanje in drgnjenj mošenj, v katerih so spravljeni pogonski deli mojega ustroja, stimulira prekrvavitev tkivnega tonusa. Menda. Možganov gotovo ne. In ne zakrčenih rok in trdega vratu. Prej bo res, da so bolečine kot horde Džingiskanovih vojščakov migrirale po mojem telesu, čeprav sem na pomoč vztrajno prizival angele varuhe. Ob torkih dežura Čamuel. Ali pač Zadkiel? Ustavil sem ob kredasti gomili, naredil serijo dihalnih vaj in tibetanski pozdrav soncu, čeprav je bila ura že pošteno čez poldne. Nemogoče je bilo ujeti vse te wellness opravke ob optimalni uri in se venomer samoljubeče smehljati v brk. V diamant na vrhu glave, v lokvanjev cvet popka – epicenter telesa, v pljuča, srce in seveda v jebena jetra. Po štriku dol, po cvirnu gor. Krepko sem zamujal z realizacijo kulinaričnih radosti, ki naj bi jih bilo pet dnevno. Zadnji obrok kaže v spokojni hvaležnosti zaužiti vsaj dve uri pred sončnim zahodom, ko nočni živec vagus izklopi presnovo in zaukaže pokoj. Vse, kar vstopi kasneje, trohni v želodcu do novega dne. Jeseni in pozimi je treba spati z glavo na zahod, preostanek leta na vzhod. Bolnik naj nikar ne drnjoha na sever. Sluzenje, slinjenje, kolcanje, riganje in prdenje je blagodejno. Pri nomadih je slednje tabu. Zakaj, ti postane jasno, ko slišiš koncertirati koze, polne aromatičnih bilk. Konkretna glasba. Pierre Schaeffer, ki se je vrnil v pastoralni pristan.

Kolovratil sem od privida do slepila, med skupki akacij, ki so se v rednih razmakih pojavljali na horizontu. Od daleč so se zdeli gosti in akacije krepke, a ko sem se približal, so se neizogibno sfižili v bonsaj varianto trmastih grč v komaj zaznavnih dolinicah, kjer žareče žiletke vetra ne zatrejo že v kali vsake najmanjše travice. Enoto sem oblekel v kiklico – po meri urezano kamionsko cerado, ki preprečuje, da bi pol Sahare pristalo v lončku mojih polnovrednih dobrot. Sledil je rutinski spopad z univerzumom zrnja in zelenjave, kot zapovedata holistična kuharica in mati narava. Na poziciji 25˚ 22.263′ severno in 013˚ 16.492′ zahodno. Samo toliko, za orientacijo. Dan prej denimo, sem bil slabo stopinjo severneje in šestinko stopinje vzhodneje. Sicer je bilo vse enako: v klejasto kašo razkuhan bio ješprenjček, uvel peteršiljček, malo korenčka, posušene korejske alge, fleur du sel iz khnefisettskih solin in ščepec pravega taliouinskega žafrana, ki je ultra dober za jetra. Ideja je ta, da hepatitik prav z ničemer ne kaznuje zagonetnega organa, ki bo potem iz globoke hvaležnosti sam, brez Pfitzerja, Novartisa ali Rocheja inšalah eliminiral virusno kugo. Kaj pa, ako so moja jetra zarukan tradicionalist? Ako jim je navada železna srajca in niso naklonjena nobeni spremembi, jim je prav fino vztrajati v antibinarni poziciji ne-tič-ne-miš, se iti Schrödingerjevo mačko? Verjeti se mora. Če ne drugega takrat, ko pritisne lakota. Tako sem ti jaz prežvekoval in v naletih histerične burje iskal interni pokoj, ko me je iz zavetrne strani presenetila razklapana santana. Vozilo, s katerim so Španci Saharcem vzeli ponos in njihove kamele degradirali v kupe malo boljše govedine. Za volanom je bil krepkejši moški z modno, sveže natrimano brado, poleg njega je sedel suhljati starec v kobaltno modri dželabi in se strašno pomembno držal. Trenutek kasneje me je – izrezan Woody Allen – že skeniral skozi absurdno debele okrogle naočnike in streljal vprašanja, ki so v španščini zvenela kot imperativ z močno noto tečnobe: kaj ti tu sam, od kod, kam, kako? Kot vse, ki jih srečujem v puščavi, ga je živo zanimalo, kaj vraga tu iščem. Ko sem odvrnil moj standardizirani nada-zero, je bil prepričan, da sem najmanj dvojni agent ali pa lovec na zaklade in že je resnobno odkimaval, da brez dovolilnice ne bo šlo. Kot običajno ni zapopadel, kako lahko nekdo prostovoljno rine v praznino, kar tako, brez globljega namena. Tega tudi ljudje tam pri nas ne razumejo in pravzaprav tudi jaz ne. Kaj delam tu, kdo sem, kaj je bistvo življenja v dolarjevi senci?

»Ja kdo pa si, stric?«

»Mohamed Salem Ayad, kaid Guelte Zemmour.«

Oho, oblast. Domačin, ki se je prodal okupatorju.

»Daj nama jesti, za nama je dolga pot,« je padla komanda v staromodni kastiljščini.

»Kaj pa bi, vama kaj skuham?«

»Ribja konzerva bo v redu… pa ne ta, ne jem rib v paradižnikovi omaki.«

Saharska klasika: če že, potem vse in to takoj.

»Vama morda vseeno kaj skuham?«

»Ne, ni časa, daj kako konzervo tune.«

»Poslušajte gospod kaid, ali se bomo pogovarjali spoštljivo, ali pa še kruha, ki ga itak nimam, ne bo.«

Očalar je zelo neavtohtono vzrojil:

»Kako pa ti komuniciraš, brez rešpekta in dignitete!«

Tudi sveže obriti debeluh, ki je sicer veselo mazal filete skuše v paradajzovem zosu in si pomagal s solidno ohranjeno bageto, ki jo je pričaral iz santane, je postal nekam nemiren. Pa smo spet tam, moja jetra:

»Merhaba, dobrodošli, lahko pa tudi greste.«

»Ja, gremo, in ti boš šel z nama v Guelto Zemmour.«

»Ne vem če, imam druge načrte,« sem si ležerno nadel hinavski jaz-vas-imam-vse-taaako-rad nasmeh Otoja Pestnerja, medtem ko mi je v glavi kljuvalo ne spora, ne v konflikt, sicer ne boš mirno spal, sosednji peklenšček pa je skovikal udriii, niti za milimeter ne odstopaj, majkumu. Vse to na ozadju nepreverjenih govoric, da je ta, bojda najbolj divji del Sahare bledoličnik »odkril« šele slabo stoletje nazaj in še to en sam avanturist, namaškaran v arabskega trgovca. Pa da nismo imeli te sreče, da bi se živ tudi vrnil in nam poročal o svojem podvigu. Debeluh je tačas vstal od posvinjane mizice, malomarno sesljal skozi zobe in samoumevno vohljal po mojem kesonu z orodjem.

Hitro sem pospravil stol, ki ga je ravnokar še trpinčil, ga zložil in med tlačenjem v keson bajsija nekoliko zrinil:

»Samo malo prosim.«

Nejevoljno se je umaknil četrtinko koraka:

»Kaj je pa to?«

»To je ciklokonverter.«

»Koliko?«

»Ni na prodaj.«

»Dajnodaj,« kot češ, poznamo mi take, »koliko?«

»Nov je devetsto, tebi ga dam za štiristopetdeset evrov.«

Debeluh je na licu mesta odštel štiristopetdeset dirhamov in popokal generator. Zgrabil sem ga za roko:

»Še desetkrat toliko, pa je tvoj.«
Debeluh je bil zgrožen:

»Kaj! V Laayounu dobim novega za tretjino te cene.«

»Odlično, torej ga kupi v Laayounu,« sem mu zarubil zaklad in urno pospravil robo na svoje mesto. Šele potem sem mu vrnil denar:

»Hvala za obisk, zbogom, tarik salama.«

Stari govejek, ki je uspešno opljuval vse, kar sem bil v dolgoletnih obiskih Zahodne Sahare dobrega akumuliral o nje prebivalcih, je ubral nekoliko drugačne viže:

»Voziš se po naši zemlji, po prepovedanih območjih brez spremstva in izkoriščaš stisko tukajšnjih ljudi.«

»Ta zemlja je subhanalla, cenjeni gospod in mi ljudje se ponižno premikamo po njej.«

Kaid je iz dželabe potegnil satelitski telefon in se začel odsotno igračkati z njim. Šit, hladno orožje. Še nevarnejše od čenč, ki krožijo po puščavi z nadzvočno hitrostjo. Voziš se ure in ure, tam pa že čaka nekdo, ki poskrbi, da izgineš brez hrupa in sledu.

»In kam smo namenjeni?«
»V Bir Anzarane,« sem kar po pravici povedal.
»To je pa zelo daleč.«

»Je,« sem kaida pantomimično zmamil do šoferskih vrat in mu z družinsko zaupnostjo demonstriral delovanje mojih satelitskih navigatorjev, glavnega in pomožnega. Dokler mu ni padla koncentracija. Ravno prav za poučno povest, to imajo Saharci zelo radi:

»Ribič še za noči odvesla na odprto morje, da za mulud nalovi malo več rib. Ob zori se ozre nazaj k ljubi mu obali. Takrat ga zajame velik val in ga prevrne. Ribič se krčevito oklepa roba zalitega čolna. Tudi potem, ko mrzli ocean iz njega izsesa vso moč in zavest. Ko odpre oči, okrog njega plešejo figure v belem. Tak je torej ta raj. Pravzaprav Kanarski otoki. Ko ribič za prvo silo okreva, ga oblasti in Rdeči križ z letalom spokajo nazaj na celino. Njegova mati, žena in dva majhna otroka, ki so brez njega pahnjeni v lakoto, so tačas nehali žalovati. Sovaščani pa itak. Ribič se sredi noči slednjič vrne domov. S praga radostno razširi roke v pozdrav. Vsi prisotni pa od smrtne groze v beg.«

Kaid je gubal čelo skozi nenormalno debele naočnike. Obdržal je formo in držo svojih ponosnih, divje neodvisnih prednikov, a v kavernah njegove notranjosti je cvetela ena sama pustinja, gluha rana izdajstva. Čas je bil za coup de grâce z asimetrično vojno in težko artilerijo:

»Kaj nas žene gospod Kaid? Strah, da vrnitev na neko točko, na kateri smo že bili, ni mogoča. Da je nemogoče začeti znova… Strah je odveč. Vrnitev ni mogoča.«
In ko sem bil že za volanom, sem pognal še motor. To je v Sahari močna gesta. Nihče ne zaganja motorja kar tako. Pa tudi hrup je bil nenadoma tak, da so zle misli blodile kot pribiti švedski knapi v petek za metek. Bil sem spakiran, oneta pa sta stala praznih rok. Kaid brez svoje tune in debeluh brez ciklokarže.

Allaisehel (bog vama pomagaj) in barakalaufik (naj vama sreča ne bo opoteča) sem vzkliknil in nato škilil v retrovizor, ali mi bosta sledila. Čeprav je bilo to zelo malo verjetno. Saj nismo v Ameriki, in to ni Deliverance. Vseeno mi je odleglo šele, ko se je njuna santana začela oddaljevati pravokotno na mojo smer in je izginila v pičico na obzorju. Spet sem bil svoboden. Prepuščen lastnim bojem, rutinam, strahovom. Področju Tayarat. Ga ni na zemljevidu. Dobrih tristo kilometrov prostranstev brez sence. Tuintam cufek trave, liliputanska akacija, odtis usnjeno amortiziranih podplatov kamele. Svoboden, kolikor je to sploh mogoče, sem prepeval »zapri oči zapri, ker mojih môči ni«. Pljuča so bila votla. Jetra so zagonetno molčala. Kot vedno. Gotovo je bilo le, da me Bir Anzarane ne bo videl. In da sem vedel prav toliko kot kdo drug, kje in kako bom končal. Morda sem vedel sledeče: ko se vse položi na vago, skupaj s kislim zrakom in pomanjkanjem melanina, ni moč negirati, da je doma tudi v redu. Da je entuziastični vzklik pesnika Pavčka »samo tu lahko živim« na mestu, oziroma na vasi. In da je »za kak teden, dva že mogoče« zgolj komentar zavistnega cinika, ki bi drugim zaplenjal, česar sam ne zna zadržati.

Bil sem sam, bil sem daleč, bil sem proti vsem pravilom razuma in varnosti. A pravila služijo tudi iskanju novih meja, sem se tešil, ko sem gnal štiritaktno kljuse vedno globlje v neznano. V primeru malo verjetnega terminalnega defekta bi bilo dovolj razžagati eno od obeh ogromnih rezervnih gum in en kos vsak dan ob isti uri zakuriti. Najkasneje v desetih dneh bi me gotovo kdo našel. Kmalu zatem bi bil na obali, nato pa, ni vrag, v objemu družine, ministra Trupla in drugih ljubih mi sodržavljanov. Nasmehnil sem se premožnim zahodnjakom, ki vlagajo nepredstavljiva sredstva in čas v izdelavo štiri ali večkolesnih puščavskih bojevnikov, da bi potem zaradi strahov brez imena z nerazumno hitrostjo oddrdrali svoje sanje. Česa se najbolj bojimo? Soljudi in pa demonov teme, se pravi samih sebe. Namesto z alarmnimi zvončki sem resoniral v frekvenci monokromatskega transa – hibernaciji uma in telesa, nekje med zimskih dremežem in vročinsko komo. Tudi zato, da se mi od presežka divje lepote in samote srce ne sfiži v hruškov pirejček. Puščava celo butalce hitro nauči škrtosti, oziroma umnega gospodarjenja z naravnimi in drugimi viri. Vsako potezo je smiselno preudariti v vidu napora, ki ga zahteva in pretehtati posledice, ki jih lahko potegne za sabo. Sicer pa Zahodna Sahara ni tako spektakularna kot to znajo biti Egipt, Libija, Čad, Niger, Alžirija, Mali in Mavretanija. Bolj skromna je v vseh prirodnih parametrih. Njena topografija je bolj zlikana, njeno nebo je bolj bledo, njene noči manj rezko našpikane z miriadami zvezd. Je nekako tako kot bi Limski fjord primerjal z norveškim Geirangerjem. Je bolj kot mož srednjih let, ki ga ni več sram vsake toliko pokrčiti kolena, sključiti ramen in skloniti glave pred višjimi silami. Je kot zadnja pest peska, ki jo bo neusmiljeni veter odbril v ocean. Če bi pihalo iz druge smeri, bi bila ta dežela zelena in rodovitna. Tako pa ciklonski sistemi mukoma pririntajo do roba negostoljubnih obal, kjer jalovo razvodenijo v oranžne ali vijoličaste meglice z banderolami živčnega piša. In samo res izjemoma se kaka korenjaška fronta prebije v notranjost, skrkne v bunko močnate vate in potem eksplodira v lokalno vodno ujmo, ki odnaša vse na svoji poti. To je potem protipol smrti v Benetkah, drame, ki bi jo enkrat rad doživel: da me divji vrtinčasti tok nese čez razgaljena rebra planeta, pa da skupaj z žuželkami, plazilci in vretenčarji ustanovim potapljaški klub Sahara.

Dva dni sem v ritmu, ki ga je narekoval kamion, za nosom potoval naravnost na jug, čez brezmejna prostranstva, ob obalah slanih jezer, ovitih v koprene sopare in v velikem loku okrog slikovitega pogorja Nekžir, ki so ga žalibog brez milosti zaminirali Francozi, Španci, Mavretanci, Maročani in sami Saharci. Famozna parafraza verzov salonskega poeta »od dveh poti vzamem tisto manj frekventno« v Zahodni Sahari ne pride v upoštev. Tudi če si ekstremni športnik ali ekstremno kaj drugega, se lepo držiš zvoženih pist, pa ne starih, ker te so pogosto bum-bum in razmišljaš o miraklih prirode, ki ti je pripela vse te mične ekstremitete na trup. Razmišljaš tudi o kapricah usode: biti rojen bel, črn, rumen, bogat in od pravega brat. Misliš državno nasilje in teror in večno politiko vseh režimov sveta: za mir doma, vojna na tujem in veš, da to ni nič takega, da je to vse normalno, od kralja in od boga. In oportunistično zapelješ vlak misli naprej, da je ta, poleg Grenlandije najredkeje poseljena dežela na svetu, po možnosti ravno zato zate vrhunec svobode, ambient, v katerem lahko počneš praktično vse, kar se ti zljubi in to brez kakršnegakoli strahu. Da si tu zaščiten kot dva kočevska medveda – zaradi nomadskega kodeksa in zaradi karakterja okupacijskih sil, ki se, kadar jih to ne ogroža, kot deklice z barbikami rade igrajo normalo s ščepcem civilizacijskih norm. Ta dežela je skoraj blond in lepa. Taka je, kot si. Če si dober, je dobra, če si vesel, je vesela, če si odprt, je odprta. Zna pa seveda biti tudi vse kaj drugega. Zna biti ista kurba kot je nestlejevo mleko v prahu s posmehljivim imenom Nido, ki se zgrudi ob mešanju s toplo vodo, če ga kuhaš, se pa sesiri. Nido je high-tech produkt za neprostovoljne low-tech konzumente. Zahodna Sahara je Jack London v trip-hop izvedbi, digitalna Pepelka na hoduljah neenakih dolžin. Prečkal sem tanek asfaltni trak, ki mesto Dakhla povezuje z garnizijo in avant-kolonijo Awserd in se nekje vmes zavedel, oh, to gre kot s toplim nožem v maslo: nobenega mukotrpnega odkopavanja iz sipkega peska, fatalnih okvar, sončaric in umiranja od žeje. Čisti užitek. Ki je samo še naraščal, ko je čvrst, kot z ravnilom potegnjen zlat pesek postajal vedno bolj gumam in vzmetenju prijazen. In bi me odneslo v brezkraj, vse do mitske reke Senegal, če ne bi bil tam tisti grobo učinkoviti peščeni zid, s tanki, minskimi polji, bodečimi žicami in nervoznimi, razcapanimi soldati. Zunanji rob ozemeljskih akvizicij kraljevine Maroko. Meja mojega sveta. Želua. Lokacija, ki slovi po hudo poetskih kotičkih, kot je naprimer Sebaa Ayoun, Sedem oči in po tem, da ima več vodnjakov, kot ima prebivalcev. Čeprav je to zadnje čase, odkar se je sem preselila al mahadra mojega znanca in skoraj edinega tukajšnjega druga po intelektu šejka Mohameda Lamina, držalo samo še v prenesenem pomenu. Koranski učenjak, rodom Mavretanec, je na tej maksimalno odročni lokaciji ustvaril šolo življenja in vere za problematične otroke problematične prestolnice nekdanje španske province Rio de oro, ki od svojega nastanka naprej ne pozna drugega kot različne nianse obsednega stanja. Dakhlo pestijo iste bolezni kot brazilske favele, ameriške gete in mumbajske slume. Revščina, nulta stopnja socialnih uslug in zagovedno nasilje. Džungla brez dreves. V tem smislu je potem Alah Menina planina. V tem smislu je Ground Zero vse, kar človek v življenju potrebuje. Koranska šola je bila najprej naseljena v romarskem zavetišču pokojnega šejka Mohameda Mammija, sedemdeset kilometrov bolj vzhodno, a je šejk Lamin potem naredil še en korak v smeri čiste askeze: tradicionalni šotori, škrti darovi spaljene zemlje – korenike, zeli, kilavo zrnje, črnilo iz oglja in od uporabe spolirane deščice namesto papirja, od civilizacijskih pripomočkov pa le razmahan terenec in satelitski telefon. V Želui sem se eno celo popoldne valjal po tleh mošeje, preden se je to ugotovilo. Šotor za goste je bil še v fazi postavljanja, selitev je bila v teku in šejk je pozabil, da nisem čisto ves njihov. Ni pa tega pozabil njegov prvi adjutant, najboljši učenec, ki je stvari jemal tako neznansko zares, da me ves čas mojega obiska ni niti pogledal, kaj šele pozdravil ali se celo z mano rokoval in ki je vsakič, ko sem se mu nehote preveč približal, hitro zažebral vrstico ali dve ajetov, sunetov, božjih sonetov in se zraven živčno cufal za ortodoksno judovske zalisce. Res, Harvard za zbijanje samospoštovanja in ega. Fanatiki vseh dežel obrijte se. Ko se je slednjič pravilno diagnosticiral verski faux pas, sem se, če sem prišel na obisk, v družbi zahrbtnih viper valjal po pesku pred mošejo. Kar pa se je samo enkrat zgodilo. Šejk Lamin me je namreč za 1. maj povabil na prvotno lokacijo, v zaouijo šejka Mohameda Mammija, katerega potomci in drugi verni ljudje so na ta dan praznovali obletnico njegovega rojstva. Ali smrti, sem že pozabil. Evo, pa je 1. maj, svetovni praznik dela in predvsem delavcev bil preinačen v trodnevne verske bakanalije z elementi ljudskega opija. Praznovala je pravzaprav le razširjena družina s pedantno izbranimi eksternimi sateliti. In jaz. Koliko arogance in topoumnosti na enem mestu! Oholeži, ki so bili taki tudi med sabo, so se virilno ščeperili, teatralno spoštljivo poslušali kaseto z dolgo hvalnico šejku Mammiju, ki jo je, sklepam, posnel najpropulzivnejši potomec, ki je prvi prišel in tudi sicer nekako vse kontroliral. Malo so molili, se igračkali z melodijami svojih mejbitelov in si gizdalinsko popravljali šušteče gandore. V glavnem pa so se basali kot pri norcih. Eno kamelo in dve kozi so zaklali sebi v čast. Ne vem, kako je naneslo, da smo se malce sporekli glede pravice na Zemlji in potem je prišel šoker, ko se je nek trenirkar, se pravi drugorazredni žlahtnikar, začel dreti:

»Da, borili smo se… streljali smo na te nepismene čobane iz Polisaria!«

»Kako, na lasten narod si streljal,« mi je ušlo, nakar je nastal vsesplošen tumult, ki se je okončal z zasaditvijo maroške zastave na streho romarskega zavetišča. V bistvu sem bil pri domobrancih, poniglavih izdajalci iz plemena oulad Delim, katerega pripadniki so me edini od vseh zahodno saharskih plemen še vedno doslej negativno presenečali. Z oholostjo, nadutostjo, ignoranco. Glavni dedič šejka Mammija me je skoraj odpeljal s sabo, ko je pognal svojo santano, ne da bi se prepričal ali sem mu z mojim kompresorjem že do konca napumpal zadnje desno kolo ali ne. Spet enkrat so me rešili le dobri refleksi. Moron je potreboval nekaj ur, da je zamrmral opravičilo. Pa stalna zasliševanja, kaj, da iščem v teh krajih. Se je šejk Lamin, ki mi je dva večera prej zopet potožil, da Maroko res ni v redu, bil zato relociral v sedemdeset kilometrov oddaljeno Želuo? Je bila vzrok selitve res zgolj kvalitetnejša voda? Bil je med vsemi temi potomci en sam bolj ali manj priljuden (pa še ta se mi spočetka ni želel predstaviti), ki mi je pokazal dober sistem za krpanje gume, oziroma snemanje plašča s platišča: štirikrat previdno in natančno zapelješ nanj, medtem ko asistent obrača na tleh ležeče kolo. Domiselno, iznajdljivo, a ne dovolj, da ne bi, ko mi je do konca nabreknil pravičniški živc, precej mimo protokola vstal in suho rekel:

»Hvala za vse, pa zbogom.«

Šejk Lamin je nekaj šibko protestiral, ostali so velblodje gledali, zgroženi, da obračam hrbet njihovim superiornim pečenkam, namesto da bi jim nastavil še drugi vamp, medtem ko je Fatman že brundal kot prestreljena kosilnica. Čudno, lani sem ves čas srečeval same partizane, letos pa domobrance. Ali to kaj pomeni? Me naj skrbi? Kmalu sem bil le še madež na zlatem obzorju. Smer sever. Sonce je zahajalo na zahodu, veter je jenjal. Vse je bilo, kot mora biti. Tudi ko sem se vsled nepozornosti znašel na napačni strani izsušene glinene močvare in sem namesto večernega čajčka dobil večerno ritje po pudrastem prahu. Če kje, potem v puščavi le droben korak loči bedaka od junaka. Ko se je polegel ropot motorja, prekladanja opreme in utrip srca, je sceno obvila zdravilna tišina, ki bo pospremila poslednjega človeka z obličja Zemlje. Ta je brez pompa mrknila v temo in me zjutraj pričakala vsa sveža, čila in prepričljiva. Bil je to dan za ovohavanje sledi pračloveka – mnogoprstih nagrobnikov na krožnih temeljih, z gravurami, napisi v praberberščini in včasih z dolgimi antenami, ki štrlijo v kardinalne strani neba. Današnji rezidenti Zahodne Sahare imajo do najdb ambivalenten odnos, saj so te odločno preislamske narave, toliko je jasno vsem in bi torej, se jim zdi, sploh ne smele obstajati. Jih nekako ne priznajo za svoje. Imena kot so Graret Ig-nin, Maatallah, Marouaguen, Chiriate ali Gleibat al Masdar pomenijo njim nekaj čisto drugega kot zvedavemu meni. Vzemimo Chaïf ould Attia, največji nenaravni monolit Zahodne Sahare. Kulturno potentni Španci so v začetku sedemdesetih čudovito vitki menhir prepeljali v Dakhlo in ga postavili sredi parka pred surealistično cerkvijo, ki izgleda kot osemnoga pink žirafa, tako vratolomno je podaljšan njen križ. Kmalu po inavguraciji so se v Dakhli začeli rojevati dvoglavi otroci, družine so misteriozno razpadale, prišli so razvrat in bolezni, nakar so Španci zakleti kamen odnesli nazaj in mu pri tem žal odkrhnili vrhnji del. Pa je še vedno najvišji… Saharsko, še bolj pa maroško oko je bolj dovzetno za sliko glanc novega trideset kilometrskega vodovoda od vodnjaka Boulariah do zaselka Awserd, ki bo zdaj, kljub neznosni poletni pripeki, nedvomno populacijsko eksplodiral. Moje oči so bile dovzetne za naravno lepoto okolice dotičnega mesta in dejstvo, da sem se vsled pomanjkanja zvez pri kraljevi armadi in Združenih narodih le s težavo dokopal do štirih nagnitih paradajzov in kile omlahnjenega krompirja. Čebuli ni bilo več pomoči, bilo pa je zato veliko čisto solidnih pločevink zavornega olja. Nekaj paketov zmehčanih sveč, nido, tide, keglji sladkorja, kitajski čaj ter krona stvarstva in onostranstva, njegovo veličanstvo kokakolj. In lokalni predstavnik žandarjev v trenirki, ki se ni mogel načuditi, kako sem mimo vseh kontrol prišel sem in me vtem pozabil pobarati po imenu in drugih podatkih. Kakšnih kontrol, človek, dobro, ni važno, sem bil miroljuben. Kaj kmalu sem nadaljeval v Leglet, ki se skriva v popku razpadajoče granitne kape, fizično blizu, mentalno svetlobna leta daleč od ljudi in oblasti. V Leglet se pride po spiralasto zavintlani pisti, ki izginja v pesku in se lomi čez sklade krede in laporja, dokler se ne znajdeš sredi peščene skodele z ogromnimi akacijami in tremi vodnjaki z daleč naokrog slovečo vodo. In z vseh vrst mučeniki, ki so padli za to ali ono sveto stvar. Okoliške soteske in guelte skrivajo fenomenalno koncentracijo spomenikov padlim junakom. Lokacijo si lastijo vsi, ki so se kdaj tu borili. Ker jo je bilo težko zavzeti peš, se jo je raje bombardiralo iz zraka. In temu primerna je masa naokrog ležeče letalske galanterije – »Caution: detach extractor wires from bomb rack before downloading«. V Legletu je končal svojo pot francoski mirage, ameriški F-5, helikopter Sikorsky. Načelo pravičnosti je jasno scela na strani Saharcev, tistih »pravih«, ki životarijo na oni strani velikega okopa, a kaj, ko so se pozabili vdinjati kaki veliki sili, ki bi v ključnem trenutku, na pravem mestu in na ustrezen način forsirala njihovo stvar. Za razliko od maroških kraljev, ki to znajo zelo dobro. Poklekniti ali pogaziti. Vse ob svojem času. Hibernirani čuvaj zavetišča v Legletu Lahsan je nekakšen občinski uslužbenec. Na mesec zasluži stodeset evrov. Povratna vozovnica do žene in otroka v rodnem mestecu Sefrou, ki se nedaleč od Fesa pitoreskno oklepa iztekajočih se obronkov Visokega Atlasa, nanese sto evrov. Res pa je, da je v Legletu nemogoče zapravljati. Do najbližje trgovine je osemnajst kilometrov čez drn in strn. Fatmana sem v energetskem središču dolinice zrinil pod maksi akacijo, menda prvo dovolj veliko za kaj takega v Zahodni Sahari. Odžagal sem nekaj vej in uredil dnevno sobo, ki je vsakič, ko se neham premikati, ves svet okrog mene. Sicer pa je mična kulisa. Bil sem nekoliko presenečen, ko je nedaleč proč tišino spodjedel ropot yote pick-up, iz katere so skočili trije domačini. Pod noč sem se jim pridružil ob trodelnem ognjišču, na katerem se je peklo meso, kuhal čaj in temperirala sveža žerjavica. Bili so predhodnica nečesa novega med Saharci: v Leglet so prišli, da uideju prdenju in riganju mesta, da se priklopijo na mamo naravo in izročilo, da si ščistijo dušo… Domači turisti skratka in hej, vsak od njih je govoril enega od svetovnih jezikov. Bašir, upokojeni strojnik iz rudnika Bou Craa, je zaradi svojih načel prebil petnajst let po političnih ječah, tudi v Kelaa M’Gouna – najbolj razvpiti med njimi, ki se kot v porog vsemu nahaja sredi opevane Doline vrtnic, pred nosom topoumnih izletnikov z vsega sveta. Bašir je še živ in še brca, oči mu rasputinovsko žarijo, ko opeva ljubezen kot gonilo sveta in oznanja vero v svobodnejši jutri in pravzaprav govori: izgubiš vero, si mrtev. Ishak, ki je imel na račun ribiških kvot za domačine licenco za odkup rib in hobotnic tudi tam, kjer je maroški priseljenci ne morejo dobiti, si je bil leto dni nazaj komajda rešil življenje, ko ga je podivjana drhal v neki ribiški vasi z dvema kolegoma skoraj linčala in jim zažgala dostavna vozila. Od takrat se bori z mlini na veter, da bi mu oblasti, odgovorne za javni red in mir nekako povrnile nastalo škodo, medtem ko zavarovalnica pravi, da ni šlo za politično nasilje, temveč za vandalizem, ki pa ga njegova polica ne krije. Zavarovalna polica v Zahodni Sahari je itak fatamorgana. Navidez kvalitetno, v slogu novodobnega francoskega misleca postarani Ishak jih ima petdeset in začenja z ničle. Husein je še mlad, a že brez zob in še nikoli ni imel dela.
»Vsak dan malo več kot samo po malem umremo,« je krepko čez polnoč, ko smo razsvaljkani po pesku zrli v zamirajočo žerjavico, z roba verbalne katatonije odzlogoval Husein:

»Ko odprem oči, se zdi, da se je vse, kar tisti dan obeta, že zgodilo. Noč pa je mehka in sladka kot drugi čaj… zato najraje čim kasneje vstajam.«

Kot tujec vedno kasiram vlogo niti ne spovednika, temveč kvalificiranega poslušalca. Z leti postaja to zahojen avtomatizem. Monsieur uho. Vprašanje, kdaj bo kdo prisluhnil mojim težavam, se ne zastavlja. Počakati bo treba še petdeset let, da bom pri stotih s statusom kuriozitete lahko začel z nule.

Naslednjega dne popoldne so možakarji šli, jaz pa sem še malo ostal. Raziskoval sem soteske, ki se stekajo v Leglet in se na polici, ki je nudila boleče veličastno panoramo razdrapanega lica Zemlje, boril z vakumom v srcu in pljučih, ki pride od vzklika »ah, da mi je dano kaj takega videti« in od slovansko-portugalskega melosa. Tistega večera je termometer še kar kazal 42 stopinj. V svežih uricah zgodnjega jutra sem vžgal motor in v širokem loku preko zahoda iskal jugozahodni prehod do z evro-tokovi hlajenega oceana. Nizka, a neprehodna veriga črnih špičakov me je vedno znova odbijala proti jugu, da bi pozno popoldne resigniral in zopet vstopil na širše področje v mnogih nenapisanih pesmih opevane Želue. Magična zadnja prelomnica pred pustinjskim pritličjem – mavretansko ploščo, ki jo pri nulti nadmorski višini samo vera v moč stalnih pasatnih vetrov ščiti pred oceanom. Kjer bi tisočletja filtrirana arteška podtalnica pravzaprav morala že kapitulirati, pa nekako še ne. Kjer, čeprav na koncu sveta, skoraj vedno naletiš na nomade in njihove črede in je zaradi bližine obmejnih kasarn ponekod moč ujeti gsm-signal. Kar potem celo avanturo postavi v zelo drugačno luč. Ki zadobi dodatno stopnjo bizarnosti, ko srečaš mavretanskega pastirja, ki z vrha kamelje grbe moli v nebo svoj mejbitel, kot majevski svečenik še utripajoče srce z vrha piramide v Chichen Itzi. In ko manj kompetentni, a cenejši maroški pastir v trdi temi najde svoj tabor s pomočjo v stilu Janka in Metke natrosenih kvarcnih bliskavic, ki jih sicer uporabljajo ribiči za markiranje površinskih mrež na odprtem morju. In ko ti mavretanski pastir razloži, kako je s svojima dvema kamelama prišel čez Zid, mimo min, strojnic in tankov s pomočjo dveh šestkrat prepognjenih bankovcev, drobiža. Viza in situ. In si tu. Kjer ni muh. Kjer mesečna plača znaša sto šestdeset evrov, ne vštevši hrane in kredita za mejbitel. Okej, hrana je mastno kamelje ali kiselkasto kozje mleko in razkuhan riž. Obleke se krpa. V neskončnost. Saharske kamele so de facto vse na tak ali drugačen način v lasti Žumanija ali pa Hasana Dirhama in velika večina jih za dobre denarje končna v želodcih maroških vojakov. Ampak to, da sta možakarja neznansko bogata še ne pomeni, da so njuni delavci dostojno plačani. Nasprotno, nič več in nič manj kot je običaj. Običaj pa je ravno toliko, da človek ne crkne. Ne še. Tovrstna revščina je učinkovit regulator natalitete. Tu itak ni žensk. Kako se ta nakopičeni hormonski srd izlije, ko penetrira kako naselje, je drugo vprašanje. In hud onesnaževalec je revščina. Neokusno bi bilo naglas protestirati, ko pastir-nadzornik v globino vodnjaka spusti motorno črpalko (le zakaj: ker lažje poriva, kot vleče ali kaj) in ko razmahan kitajski stroj začne bruhati vodo v bazene za večsto kamel, ki jih pastirji v sofisticirano usklajeni akciji priženejo z vseh strani neba in vsaka od njih popije med petdeset in sto litri vode. To je veliko vode. Na roke bi to trajalo večnost. In ves ta čas na drugem koncu štrika iz črpalke kapljata olje in bencin in črno gladino vodnjaka prekrivata s fluidno mavrico. Za kamele, se pravi za maroške vojake bo dobro, se verjetno glasi alibi. K sreči velja tihi dogovor, da je rožnati vodnjak samo za ljudi. Trajalo bo še nekaj let, preden bo pronicanje naftne kuge onesnažilo tudi njega in s tem izenačilo status maroških soldatov z ostalimi žalujočimi civilisti. To je potem ta napredek. Morebiti naprdek? A vendar je to kraj, kjer bi bilo treba ostati dlje, kjer so ljudje do te mere vpeti v ritme narave, da tudi življenje brezupnega cinika oblizne pramenček luči. Ostal sem samo eno noč, bil vzrok častnemu zakolu kozice in se zjutraj napihnjen kot afriški piton s stegnom pod pazduho odpravil naprej. Kozje stegno sem med hitrim postankom kmalu zatem podaril namestniku šejka Lamina, ker je bil ta na obisku sosedov, katerih tabora se mi ni dalo iskati. Toliko sem se le naučil, da za sprehajanje mrtvega mesa po puščavi potrebuješ bolj železen želodec od mojega. Za sabo sem pustil zadnje obronke oblih vzpetin in vstopil v čudovito anarhističen reg, ravan živordečih kamenčkov na čvrsti črni podlagi, ki je omogočala velikopotezno, takorekoč odprtomorsko navigacijo. V dvigajočem se vetru sem se v blagem loku z južno tendenco napotil naravnost na zahod. Veter je bliskovito naraščal, kot apetiti zastavonoš monetarizma. Prihajal mi je točno iz ritne smeri, kar ni bilo košer. Zračno hlajena mašina mrzi odzadnje vetrove. V takih situacijah je imperativ voziti na visokih obratih, da turbina vsaj donekod ventilira pregrete cilindre. In večino oken je treba zapreti, da ne potoneš v pesku kot izgubljeni sin sfinge. Zahomotan v dolg šeš, za sončnimi očali, ki so se od vročine rosila, izgubljen v divje opletajočih peščenih zavesah, sem bolj težko užival dražesti saharskega super G-ja. Na srečo sem ustavil, da s pomočjo žilavih maroških pomaranč nadomestim izgubljeno vodo in vitamine, sicer bi se zaletel v par Saharcev, ki sta se v zmahani santani naenkrat materializirala pred mano. Mati in sin. Sina je skrbela moja sposobnost orientacije, bolj pragmatično mamo, pa dobrobit lastne družine. Z dobro mi znanimi odločnimi gestami, zaščitnim znakom realiziranih žensk srednjih let, je zahtevala nekaj, za kar sem bil gotov, da bo tako ali drugačno farmacevtsko darilo. Vseeno kakšno. Kjer je vera, tudi učinek ne izostane. Čudeži, ko se antirevmatik recimo spremeni v odlično zdravilo za želodčne težave, so zagotovoljeni. Nisem bil v formi za tovrstno druženje. Označil sem točko, na kateri sem odvrgel pedantno načetrtinkane pomarančne lupine, da jo bom kdaj drugič spet našel. In preveril, kako hitro zob časa zmlinči en tak odpadek v prah – eden mojih hobijev v pušči. Nato sem kljub vedno bolj urgentnemu kriljenju sitne babnice pohodil plin. Izginila sta v naletih peščene ujme in s tem tudi iz moje zavesti, dokler nisem nekaj kilometrov naprej skoraj povozil ovce s pravkar skotenim mladičem, ravno v trenutku, ko je jagnje prvič v življenju obstalo na lastnih nožicah. S popkovino, ki je očitno še ni bilo časa pregrizniti, sta izgledala kot z interkomom povezana strojničar in kapitan potapljajoče se podmornice Kursk. Jasno, tista dva sta iskala to. Pritisnil sem rdeči gumb MOB – Man OverBoard na GPS-ju in pohitel nazaj do pomarančnih olupkov, točno 1984 metrov in naprej do santane, ki je počasi in predvidljivo cikcakala skozi zidove peska. Babnici se je prikazala Fatima, ko sem jo s sinom z lascivnimi gibi zmamil do štirinožne ex-nosečnice, ki je čemela točno tam, kjer sem jo bil zapustil. Vidljivost je bila plusminus petdeset metrov. Tisti hip sem z zlatimi črkami spisal nov kapitel osebne mitologije v Zahodni Sahari. Ta je bila že brez tega polna pripovedk o jalovem čudaku brez žene in otrok, ki obsedeno križari naokrog v rumenem unimogu in tjavendan distribuira darove. Nisem počakal zahvale, ker bi to neizogibno pomenilo novo kozo, pa tudi tabletne grožnje še nisem pozabil. Pomahal sem jima kot Paris Hilton paparacom pred Waldorf Astorio in odpeljal. Izjemna marketinška poteza, ki je samo še dodatno okitila mojo krono največje živeče svetovne avtoritete za Zahodno Saharo. Kaj vse lahko doseže drzni sin neznatne deželice! Prav veliko tovrstnih strokovnjakov sicer ni na planetu, živih ali mrtvih. Tu je Švicar s hecnim imenom Humperdick Klohn, ki finančno potenten z ženo, psom in izobraženo hčerko za neobstoječo klientelo organizira eksotične etno-geo ekspedicije, tu je francoski publicist, ki se mu nič kaj sramežljivo kolca po eri kolonializma, tu sta dva kraljeva geologa, ki vohljata za novimi najdišči profitabilnih rudnin. In jaz, ki tu živim poceni in zdravo in asketsko. Ki tu ne štrapaciram izjemno razvitega vohala, ki je moje prekletstvo. V nosu se mi namreč toliko dogaja, da zvečine le stežka mislim naravnost. Kaj šele večstezno ali celo polifonično. Korektno odslalomiram od A do B, ostalo je zame že višja umetnost. V pušči sem doma tudi zato, ker lahko tu brez večje škode sanjarim o partnerki, ki me kot helijev balon dviga v nebo. Moje depresije, popadljivost in ljudomrznost. Mojo lastno privatno jetrno pašteto. To in nekaj udarnih komadov s prepevanjem kasneje, sem na izhodu iz rega ugotovil, da sem zašel dobra dva kilometra z optimalne smeri, da mi nekajmetrska polica preprečuje vrnitev in me vodi pod kotom slabih trideset stopinj proč. Malo iz lagodnosti, malo iz prepričanja, da se bo to že uredilo po naravni poti, sem vztrajal. Tudi iz infantilne želje, da bi urezal deviško traso do morja. Razlogov za vznemirjenje ni bilo, tako globoko na jugu Zahodne Sahare mine niso baš faktor. Privoščil sem si kosilo z izdatno siesto in šele pozno popoldne, ko sem prvič obliznil velestrugo vadija Tanwaywour, ki mumificirano mezi v Mavretanijo, sem našel razlog, dva za serioznejši pristop. Sonce mi je začelo nabijati direkt v oči. Pijansko vijugajoča struga je bila prepolna betonsko trdih šopov kamelje trave in malih potujočih sipin, pod katerimi je vedno znova izginjala stara, naključno najdena pista. Kmalu je postala povsem neuporabna, oziroma se je premočrtno napredovanje zdelo bolj smiselno. Ki to niti ni bilo, ko je premehek pesek postal prevladujoči element tal pod kolesi. Preklopil sem na štirikolesni pogon, reduciral tlak v gumah in pristal v reduktorju. Hitrosti iz rega so bile oddaljene svetlobna leta. Dve uri kasneje sem bil slejkoprej še zelo daleč od ceste. Voziti pa je bilo treba previdno in počasi, da ne bi česa polomil. Vedno nižje ležeče sonce je iritiralo, naraščajoča temperatura Fatmanovega pogonskega sklopa je več kot uspešno kompenzirala ohlajevanje atmosfere in veter se še kar ni polegel. Idealna situacija za napako. Tisto eno, ki ti vse postavi na glavo v okolju, ki ne pozna popravnih izpitov. Nekajkrat sem se pošteno okaral, da ne rečem nadrl, da pristrižem peroti naraščajoči ihti, potem je bila itak že noč. Sklenil sem, da se za vsako ceno vrnem na traso, ki sem jo nekoč že prevozil in doživel nekaj avtentično lepih spustov in tesnobnih dvigov iz zapeskane struge. Bil sem skoraj dve stopinji južneje od rakovega povratnika in točno na šestnajstem vzporedniku. Kakih trideset metrov nad morjem, na hrbtu med dvema vadijema, morda samo na holmu, ki kot podrt jez sili en in isti vadi, da se suženjsko plazi okrog njega. V vsakem primeru je bila trda tema. Bilo je zabavno, na dnu stožca svetlobe, ki je lizal teksturo peska, groteskne travnate spake in surealne kredaste ponve. Kot v časovni kapsuli, katere stene se bodo počasi raztopile in me deponirale sredi Akne Montes ali na marsovi luni Phobos ali na klingonski domačiji pri Ewlgradovih, na ohceti mladega gospodarja Xma in brhke neveste Lomo, ki ima najlepšo plavalno kožico v celem vesolju. Ah, Lomo, kaj bi mi brez tebe. In kaj bi brez niti ne preširokega, a zagamano razpuščenega vadija Archane, ki je športno zadihanemu Fatmanu dal tinte pit, s pisto, ki se je najprej razcepila v desetine prstov in potem izginila v zmedi belega pudra, zbite ilovice in pritlikavega mesnatega šavja. Vzpon na drugi breg je predstavljal grand finale. Tisti moment, ko tekač na osemsto metrov teče brez sape, ko gleda z belim in potem je bilo le še trideset kilometrov dobro vidne, šodraste piste do asfalta. In osemnajst kilometrov do obcestne postajanke Dakmar ali Guerguerat, kakor komu milo – mojega civilizacijskega presežka ranga New York, sicer pa zadnje luknje pred mavretansko mejo.

Bila je polnoč. Ni bilo nekega hudega prometa. V nonstop butiku sem kupil svež kruh in jogurt iz mleka v prahu z umetno naravnim okusom po avokadu in se proti pravilom napokan spravil spat.

Bil je to dan za šoferje, dan za dizel in prah.