»Padla je noč in se ni več pobrala« je morda stavek, ki najbolje povzame vsebino in formo romana Progres. Gre za razvojni roman z močno avtobiografsko noto, ki pa se postavi pod vprašaj, ko prvoosebni junak začne privzemati identitete različnih, tudi realnih oseb. Dogajanje je postavljeno v današnjo Slovenijo in njeno bližnjo okolico, je zgodba tranzicijske alternative, ki se odvija za obzidjem Metelkove mesta in za plotovi sveta. Zgodba je podana s pikrim humorjem pripovedovalca, ki se ne more sprijazniti s postmodernističnim mešanjem jogurta in na koncu kot odrešitev izbere pot naših očakov – emigracijo. Med tradicijo in moderno.
Spremna pesnitev
Navodilo za uporabo: Najprej preberi roman »Progres«. Potem se pretvarjaj, da si mornar, ki meče sidra. Ali rudar, ki išče delo. Ali ti, kdorkoli si.
Predigra
Oj Bajrami,
ti si kot na dlani,
ki zapre se v pest,
da bi pred očmi, uprtimi v manifest,
vzniknil palimpsest.
Oj Bajrami,
testament tvoj nov je, al’ je star?
Je pričevanje, je-li oporoka mar?
Bo – razen tebe – kdo teh izmišljenih ljudi
dobil nazaj kdaj kaj od svoje tukajšnjosti v dar?
Oj Bajrami,
jezika tvojega globin, padavin in naplavin
nevihte lektorjeve srd ne moti:
al’ prav se piše, reče, vpije, tuli -
popotnika besede koža ne oguli.
Devet babilonskih nebotičnikov
Oj Bajrami,
od tistih dni pišoč nam kažeš v dalj,
ko v temo brez luči
je padel zid na vse strani
neba berlinskega.
Oj Bajrami,
ko vodi te iz Berlina pot
v Krakov, London, Dubrovnik… – povsod
nas vračaš znova tja, kjer
bralec naleti doma na čer.
Oj Bajrami,
je Metelčica – ta bleda mati, sestra, hči – kot kakšen mit,
s katerim tolčeš ob, rineš z glavo skoz’ ljubljanski zid?
Se skriva minljivega cajtgajsta mina
na Trgu brez zgodovinskega spomina?
Oj Bajrami,
se znova spet potapljaš, padaš,
vladarke z Višnuja močjo napadaš,
takrat še prav, ko v Iraku ves predan
pred bombami za petrolej postaviš vsemu svetu se v bran.
Oj Bajrami,
a nič, tako se zdi, na svetu tebi svetosti ne sveti,
še častivredni Višnu med tvojimi nogami
- »oní, ki prodre povsod« -
Gorbačova trikotni višnjev madež bolečine nosi.
Oj Bajrami,
če žre bolečina te od znotraj,
od zunaj zlo najeda,
te tostran dihtar, onstran pilicaj
pozdravljata v piru zdaj.
Oj Bajrami,
po vesolju zidaki množično frčijo,
vsi samo o tem še govorijo,
medtem ko za prgišče dolarjev zli, hudobni in umazani molčijo,
kako nenadoma in tako blizu dva
zadela sta oba v nebotičnika oddaljena.
Oj Bajrami,
ti si čisti džober,
ki kot bruno dober bober
oglodaš kruha suho skorjico
v zameno za brezsmoternostnega obilico.
Oj Bajrami,
pa tiste dlake tri,
ki na koncu tvoje ti poti
sred’ Sahare gledajo iz riti -
to! ja, to! nam upanje budi:
iz podrobnosti, malenkosti se novi svet gradi.
Epilog
In če se prav na koncu bralcu zdi,
da nekaj manjka, da fali,
se moti ne, je prav zadel:
če črnih lukenj ni,
le kam bi on se del?
Nemara v nov Bajramijev roman,
ki prenesel bo vsakdan
od tod do večnosti.
Brutko Bimbič
