Dober ducat meščanov

Danger ima sredi puščave Ski shop. Ne sredi neke ledene Sibirije, temveč v Sahari. Ponuja deske, pancerje, smukaške in carving smuči in tudi par elanovih dilc. Nadimek je Danger dobil v mladih letih, ker je bil vroče krvi in se je rad tepel. Zdaj je poročen, ima nekaj otrok in težko izmerljiv airbag modrosti. V njegovi trgovini najdeš najneverjetnejše predmete. Merilec pritiska iz časa Weimarske republike, posušene kameleone, fulanske nože, Goethejevega Fausta v poljščini in inštalacijski CD za operacijski sistem Leopard OSX, original iz Nigerije. Tu si vsi mogoči ljudje podajajo neobstoječo kljuko. Nabrite sorodnice in Dangerjeve znanke se skrijejo semkaj, če špricajo šolo ali če želijo na lastno pest priti do zaročenca. Zadihani možje se sem umaknejo pred tečnimi ženami, fantje pred ljubosumnimi puncami, zaposleni pred svojimi šefi in debele matrone pred opoldansko vročino. Ski shop je azil, prostor za tajm aut, eksotični otok. Po potrebi Danger okretno in cenovno ugodno zorganizira karkoli, od proslave ali poroke do turnirja v kriketu, v okolju, ki balinanje že pozna, a kriket še ne. Tudi zato, ker je pripadnik sultanove družine. Ima tri mejbitele in zveze povsod. Vsa vrata so mu odprta. Vendar Danger najraje od vsega poseda v Ski shopu. Tu je svoj na svojem, Ivan brez zemlje. Tu lahko kadarkoli namigne svojim mulčkom, da pripravijo čaj, zajamejo skodelico hladne vode iz velikega lončenega vrča ali skočijo po casse-croűte za upehanega turista. Turistična sezona je sicer kratka. Ko hira v marcu in jo povozita peklensko vroča april in maj, se najprej napol miže čaka, da mine najhujša vročina in da se ne stakne ezis – bolezen bosih nog na razbeljenih tleh. Potem se čaka naslednje leto. Tačas pridejo prav zgodbe, anekdote, spomini. Kdor jih lepše pove, je bolj cenjen v družbi. Tudi oko dekleta se raje ustavi na njem. Seveda pa je prvi denar. Brez denarja ni nič, nobenega statusa, nobene privlačnosti ali obljube varnosti. Zato Danger v mrtvi sezoni potuje s sejma na semenj širom zahodne Afrike in trguje na bazi blagovne menjave. Hrčka in kopiči robo: verske artikle, posvetne artikle, artikle iz uvoza, dokler zopet ne začnejo kapljati turisti. Turisti so dobri za posle. Letos je bilo z njimi bolj kilavo. Zaradi vse te antireklame. Politika ne gre v pravo smer. Ljudi vzgaja v strahu. Drugo leto bo vse bolje. V najslabšem primeru pa že kako.

*

Omar je samonikli mislec in filozof. Mila voda, ki gladi šilaste skale. Večino časa sicer preživi v mestu, a njegovo srce scela bije z rodnim Azawakom – prostranim področjem neopazno valujočih ravnic, ki se zahodno od Agadeza razteza globoko v sosednji Mali. Afričani še vedno mislijo, pravi, kako se v Evropi uresničijo sanje, čeprav že vrabci čivkajo, da niti slučajno. Nora je moč vere. Omar osebno je v mladosti imel srečo, ker ga je med obiskom vaške šole opazil funkcionar neke nevladne organizacije in mu priskrbel štipendijo v mestu Toulouse. Imel je vso potrebno nadarjenost, ni pa imel debele kože in zagrizenosti, brez katere temnopolti študent v Franciji ne more na vrh. Izšolal se je za elektrotehnika. Po vrnitvi je nekaj časa delal v rudniku urana Arlit, a je hitro uvidel, da mu bo to uničilo zdravje. V Agadezu je na skrbno izbrani, takrat še povsem nezanimivi lokaciji kupil parcelo in zgradil dve hiši. Med njima je veliko prostora za bodoče načrte, ki se zdijo docela realni, saj se je vrednost parcele, ki so jo pogoltnila eksplozivno rastoča predmestja, tačas podeseterila. Poleg tega v tem delu mesta ni komarjev, se pravi malarije – nigerskega ubijalca številka ena. Ob dvokrilnih železnih vratih, ki se odpirajo na obzidano dvorišče je vodna pipa. Z napeljavo vode v hiše se ne mudi, saj tudi kanalizacije še ni. Pipa pušča. To je Omar rešil tako, da je poleg pipe zasadil drevo, edino drevo na posesti, ki je v nekaj letih že krepko zraslo. Mama, ki živi pri Omarju, kraljuje sredi dvorišča na bogato ornamentirani tradicionalni tuareški postelji, ki jo pred neusmiljenim soncem ščiti gost baldahin. Tu lahko gostje posedijo, izmenjajo novice in se naužijejo osvežilne sape. V mestu je vsak zase in bog za vse, pravi Omar, medtem ko je na podeželju življenje organizirano solidarnostno. Rak rana Agadeza je nerazvitost, ni veliko možnosti. Treba se je znati obrniti, ne biti fatalist. Najti in izkoristiti je treba tudi najmanjšo priložnost, biti elastičen. Temu Omar reče sistem D. D kot depannage, oziroma znajdi se. Omar je že bil v Sloveniji, kjer je imel nekaj projekcij njegovega dokumentarca o evropejskih turistih v Sahari. Filma, ki je obrnil logiko voajerističnega pogleda. Kljub mnogim navdušujočim rečem, kot so reke, gozdovi, komunikacije in transport, prav zelo navdušen nad našo deželo ni bil.

»Pri vas čas tako bezlja, da bi ga bilo treba privezati,« je ob priložnosti rekel.

*

Kovači in usnjarke so šolski primer bratstva in edinstva. Če cenjeno bralstvo ta pojem še ima v slovarju. Vsi delajo skupaj, ne glede na raso in provenienco. Tovrstno izključevanje je privilegij tistih, ki jim kuzla ne skače v rit. Aktivnost je preventiva pred izginotjem. Delo je samo po sebi vrednota in tu je potem dokaj vseeno ali etno izdelki pravzaprav pripadajo kaki drugi etniji. Če recimo Hausa dekle izdeluje tradicionalne tuareške blazine iz načičkanih kozjih kož, če kot prekla suha Tubujka izdeluje fulanski nakit, ali če Tuareginja niza živopisane keramične obročke v zapestnice, ki jih načeloma nosijo le zermanske mladenke. Še več – nove roke, možgani in mentalitete mimogrede prinesejo izboljšave. Kovači izdelujejo drobne uporabne predmete na tradicionalen način. Meh, oglje, kalupi, kladivo in pilica in to. Tehnološki pripomočki usnjark so še bolj rudimentarni: igle so kitajske, sukanci so narejeni iz raznobarvnih trakov odrabljenih plastičnih vrečk. Tistih, ki jih niso požvečile mestne koze. In eni in druge so organizirani v kooperative. Delajo od jutra do večera, se hranijo v kooperativah in tisti, ki so še brez družin, tam tudi spijo. Glavna težava je, da ni kupcev, ni trga. Turisti, ki pridejo v mesto, gredo v glavnem takoj naprej v puščavo. Če sploh kje, potem tam kupujejo predmete od preprodajalcev, ki turiste prefrigano zasledujejo na kitajskih motorčkih in se jim kot Brigitte Bardot nastavljajo na idiličnih mestih, v senci palm ali pred kako posebej lepo sipino. Ti so tisti, ki kontrolirajo trg in imajo največje dobičke. Kovači in usnjarke se dobro zavedajo pomembnosti učinkovitega marketinga. Pomaga jim to ne kaj preveč. Imajo pa vsaj nepremičnino, simpatični Village artisanal, katerega izgradnjo so financirali belci, n’sara. Ti so nekoč streljali s puškami, danes pa vsevprek mahajo z biblijami in dolarji. Kot v primeru kooperative hendikepiranih v strogem mestnem jedru, v senci največje agadeške znamenitosti – stare mošeje iz blata. Hendiji na fino okrašenih triciklih biciklirajo naokrog, pridigajo o bogu, ki naj bi enim jemal, zato da lahko drugim daje in z istimi produkti zganjajo nelojalno konkurenco. Bogve, če bo drugo leto kaj bolje.

*

Tambara ima frizersko-lepotni salon. Stara je komaj enaindvajset let, a je samostojna, neodvisna in suverena. Ima fanta, s katerim se bo kmalu poročila, če ga ne bo biksal. Je priseljenka z juga in huda izjema v praktično vsem. Sama je recimo prišla do kapitala za frizerski salon. S spretnim trgovanjem. Nekaj malega je primaknil tudi oče, ki njenega življenjskega sloga sicer ne odobrava. Tambari je pa tako edino v redu. Rada ima rap in svobodo. Zaposleni ima dve pomočnici. Plačati ju ne more predobro, a vseeno raje delata, kot da bi ždeli doma ali možu prali perilo. Tambarin tempelj lepote je tudi družabni prostor, nekakšna javna dnevna soba, v kateri se srečujejo punce podobnih nazorov. Tudi fantom vstop ni prepovedan. Če se znajo obnašati. V njenem salonu se posluša moderno glasbo, poplesuje in klepeta, srka kavo ali čaj, kajenje in pitje alkohola pa ni zaželeno. Vzdušje je sproščeno, ni pa pobalinsko ali razvratno. Tambara ve, kje je meja. Tudi zato je občasno neodobravanje mimoidočih starejših ali starokopitnih sodržavljanov ne moti. Življenje gre dalje, le zakaj bi si zobe drgnili z vejicami miswaka, kot je to počel profet, ko pa imamo danes zobne ščetke in paste? Prav čudovito pa je, da k njej ne zahajajo policaji in drugi organi prisile, ki poslovne subjekte domišljije polno terjajo za specialne dajatve in takse. Pri njej se nekako ne znajdejo. Kaj naj, nadlegujejo mlado dekle? Tambara je nehote skreirala borzo za brezplačno izmenjavo izkušenj. Šolo življenja brez knjig in prfoksov. Njena prijateljica Dina recimo je bila poročena s Francozom, pa ni funkcioniralo. V Agadezu je bil šarmanten in dober, ko pa sta šla v Francijo, se je začel obnašati popolnoma nesprejemljivo. Če bo našla še enega ženina iz Evrope, ne bo več igrala lepe pupe, temveč bo poskrbela sama zase, potovala bo in spoznavala Evropo natanko tako, kot belci spoznavajo Afriko.

*

Hamu je močan moški z ekspanzivno, socialno inteligentno osebnostjo. Ima tako pamet kot srečo. Že skoraj petindvajset let dela v rudniku urana v Arlitu. Najprej je bil manualec, zatem dolgo operater ogromnega bagra, ki z lica Zemlje strga uranovo rudo, da bi ga za marljivost slednjič nagradili s pozicijo strokovnjaka za varnost pri delu. Napredovanje je Hamuju podarilo pogled na svet skozi monokel privilegiranca. Zato je trajalo, preden je opazil bizaren fakt, da ima mestece Arlit kar tri bolnišnice, medtem ko celotni sever Nigra nima niti ene. Razen onih treh v Arlitu. Pa da ima nekam veliko nosečnic ogromne trebuhe, rodijo pa male miške od otročičkov. Če sploh, ker se prenekateri porod konča z odkimavanjem in tihim jokom. In da imajo moški množično težave s pljuči, kljub temu, da kadilcev ni ravno veliko. Zlagoma je spoznal, da za razliko od podobnih rudnikov drugod, v Arlitu ni zaščitnih sredstev in da rudarji nekontrolirano odnašajo odsluženo opremo: cevi, tramove, deske, ponjave… in z njimi obnavljajo svoja bivališča. Potem jim obvezno tuširanje po koncu šihta seveda ne koristi kaj dosti, kot ne bi koristilo okoliškim nomadom, katerih črede se pasejo na fini plasti radioaktivnega prahu. Hamuja je ožarčil žarek spoznanja, da na rudarje, njihove družine, prebivalce širše okolice Arlita in sploh vse, ki živijo ob dva tisoč kilometrov dolgi cesti, po kateri odprti tovornjaki noč in dan vozijo rudo v pristanišče, preži ogromno nevarnosti. Seveda, lahko bi pustil službo, a v Nigru se človek ne odpove dobro plačani službi, ker je to potem zadnja, ki jo je imel. Še posebej, ker je v rojstnem kraju, v idilični oazi Auderas s prihranki postopno usposabljal bio vrtnarijo in kamp za turiste. Hamu se je spopadel z absurdno zamršenimi vozli birokracije in ustanovil nevladno organizacijo za varovanje naravnega in kulturnega habitata. Na obisk je povabil znano francosko NVO, ki širom sveta spremlja radioaktivno problematiko. Minilo je leto, preden je ekipa ekspertov dospela v Niger, in potem so jim oblasti že na letališču Niamey zaplenile vse aparature. Kljub temu je bilo z ročnimi geigerjevimi števci in s prostim očesom ugotovljeno, da je stanje mnogo hujše od Hamujevih sumničenj. Da je dejanski smisel arlitskih bolnišnic kamuflaža obstranskih žrtev pridelave rumene pogače. In da je TREBA spregovoriti o radioaktivnosti, še posebej zato, ker ogromna večina prizadetega prebivalstva ne razume nevidnih nevarnosti. To so ugotovili eksperti, a spremembe nobene. Razen morda, da je Hamu misteriozno izginil z urnikov delovnih izmen. Njegovo ime je enostavno izpuhtelo, čeprav plačo še vedno dobiva. In to je Hamu danes: zaposlen, a brez dela. In malo sit. Danes Hamu razmišlja, kako k sodelovanju pritegniti še kako bolj prizemljeno NVO. Da bi dokončal projekt vrtnarije in kampa in se preselil nazaj na deželo. Prva je vseeno družina.

*

Tudi Mariamin mož je delal v rudniku urana Arlit. Imel je dobro službo, ampak zdaj je politik. Vročina ni dobra za politiko, politika pa ne za življenje. Ker ti ga uniči. Nekoč davno je tudi Mariama kandidirala na volitvah. Bila je izvoljena, a nekaj dni kasneje je prišel državni udar, ki je pomenil konec lokalne samouprave. Mariama ima tri sinove. To je dovolj. Življenje v mestih postaja zelo drago, poleg tega je treba sinove poriniti vsaj do univerzitetne izobrazbe, če naj imajo v življenju kako možnost. Izobrazba sama po sebi ni dandanes še nič. Posebej v multietničnem Nigru so sorodstvena in druga poznanstva in dobra mera sreče vsaj enako pomembni. Pod Francozi ali še prej je bila dostojna eksistenca bistveno lažje uresničljiva kot danes, ko so Tuaregi v Agadezu manjšina. Politika ustvarja napetosti med etnijami, čeprav se ljudje med sabo razumejo dobro. Tako cena delovne sile ostaja nizka. Malo vojne, ali vsaj izrednega stanja vsake toliko, je odlično za biznis. Tako je bilo tudi z uporom: korist so imeli izključno drugi, Mano Dayak je umrl, Tuaregi pa so šli v izgnanstvo in postali Išumarji – ljudje brez domovine, brez družine in brez dela. S kitaro, edino prijateljico v roki. Evropa Mariami ni všeč. V Evropi je mraz, tako zunaj kot med ljudmi. Bila je tudi v Kanadi, Amerike ima pa čisto dovolj po televiziji. Razlike med ženskami v Evropi in Afriki so manjše, kot bi ene ali druge želele priznati. Razen kar se lepotnega ideala tiče. V Evropi so moderne anoreksične trlice, v Nigru pa krepke matrone. Ko bi v bistvu moralo biti obratno. Zaradi klime, se vam ne zdi? Mariama ni preveč navdušena nad religijo, še posebej ne nad saudsko inačico islama, ki z modernimi zahodnjaškimi metodami – preko medijev in bančnih posojil širi nazadnjaške ideje in prakse, mnogoženstvo recimo. Stvar je v resnici malo bolj zapletena, a tuareška tradicija poligamije pravzaprav ne pozna. Nekoč v nomadskih časih, je ženska lahko soproga vrgla iz hiše, oziroma iz šotora, saj je bila ona lastnica vseh »nepremičnin«. Danes pa je že itak v podrejenem položaju, potem pa mora še paziti, kaj govori.

*

Baye Mahamadu je zaposlen v regionalnem direktoratu za šolstvo. Uglajen gospod je in stare šole intelektualec, kot bi prišel naravnost z ustanovnega sestanka gibanja Negritude. Svojega poklica se loteva aktivistično, s sizifovsko odločnostjo, čeprav bi kolosalnost njegove naloge še boga spravila v obup. Stanje na področju šolstva in izobraževanja je apokaliptično. Razpoložljivih mest v šolah je pol manj, kot je učencev in od te polovice jih velika večina že po letu, dveh odneha. Razlogi so različni, glavni pa je revščina, treba je delati. Šola je luksuz. Učitelji so katastrofalno podplačani. In potem sta tu Mednarodni monetarni sklad in Svetovna banka z generiranjem vedno novih, mastno subvencioniranih aparatčikov tipa Mićo Mrkaić, ki kot spervertiran Jugoton kikirikajo racionalizacija – privatizacija. Na temelju te fundamentalistične doktrine se v Nigru uvaja tako imenovane »pedagoške prostovoljce«, ki so plačani še slabše, natanko sto odstotkov slabše. Strukture globalne moči v resnici ne želijo, da bi se Afrika kdaj pobrala s kolen. Vsaj ne naslednjega pol stoletja. Ko njihovi predstavniki trdijo nasprotno, lažejo. Programi sanacije, revitalizacije, raznoraznih »pomoči« in reprogramiranih posojil, so stara kraja v novih gamašah. V najboljšem primeru pa lišpanje mrtvaka, vključno z Oxfami, Karitasi in podobnimi špasi. Prosveta je v Nigru humanitarna dejavnost lačnih mladeničev, brez table in s polovičko krede v roki. Da »spoznajo deželo« jih na začetku kariere država pošlje čim dlje od njihovih domov. In potem srečaš vaškega učitelja s fračo v roki, s katero strelja ptice, da ima kaj za pod zob. Si predstavljaš! Tukaj je res nujna racionalizacija, tista dobesedna, v smislu pamet v roke, pravi Baye Mahamadu, ki ima zaradi visoke pozicije seveda precej boljšo plačo. Čaj, sladkor, lomljeni riž – preživetje žene in dveh otrok ni nepremostljiva ovira. Baye se ne udeležuje učiteljskih stavk, njega žandarmerija ne tepe. On lahko sanja o Nomadski univerzi, ki jo bo skupaj s prosvetljenimi somišljeniki ustanovil, ko se bodo Tuaregi nekega dne vrnili nazaj v naročje Sahare, življenja v ritmu narave in iz nje izhajajočih tradicij.

*

Hotel de la Paix je eno večjih, če ne kar največje poslopje v Agadezu. Niti ne tako dolgo nazaj je bil sezidan rekordno hitro in v moderni tehniki, se pravi iz cementnih votlakov, medtem ko je fasada iz tradicionalne mešanice gline, slame in gnoja. Je edina tovrstna institucija, ki lahko dostojno zastopa podobo Agadeza na mednarodnem nivoju, pravijo, saj ima klimatizirane sobe, bazen in bar z raznovrstnimi alkoholi. Zgradil jo je Moamer Gadafi, dipl. ing. islama, ki je kontradiktoren ravno toliko, kot je kombinacija inženirja in islama. Gradnji so botrovale libijske ambicije na severu sosednjega Čada. Tamkajšnji tubujski uporniki so bili Gadafiju trn v očesu, pa je njihovemu poveljniku podaril Hotel de la Paix pod pogojem, da se mu za stalno relocira v Agadez. Poveljniku ni bilo treba dvakrat reči, vprašanje pa je, ali je v celoti spoštoval dogovor. No, saj ga tudi Gadafi ni, oziroma je zamolčal nekatere ključne podrobnosti nagodbe. Da ima hotel recimo tri lastnike in ne enega. Eden je iz države gostiteljice Niger, drugi je iz Burkine Faso, tretji pa iz Čada. Burkinski element v podobi generalnega menedžerja farmacevtsko-turističnega konglomerata Queen Elise, s sedežem v Lomeju, Togo, do neke mere garantira poslovnost, nigerski je v igri iz očitnih razlogov, čadski pa kot dejavnik mednarodnega miru. In da koncept tu ne presahne kot voda v pesku, skrbi direktor hotela. Ta ima tri žene z otroci v treh državah: Čadu, Nigru in v Burkini faso in tako na najlepši možen način prakticira Afriško Unijo. Njegov prestižni položaj mu omogoča vse družinske obveznosti poravnati z denarjem, hkrati pa je vir negotovosti, saj direktor vse stavi na eno samo karto, kar v Afriki ni nikoli v redu. Če imaš posla z Gadafijem, pa sploh. Zato direktor slabo spi. Prav veliko družinskih obiskov si ne more privoščiti. Kdo ve kaj bi se utegnilo pripetiti v času njegove odsotnosti. In nikoli ni čisto prepričan, da si prav interpretira stvari. Enkrat verjame, da je hotel izključno fasada in da gostje torej ne samo, da niso potrebni, temveč niso niti zaželeni. In ker gostov dejansko ni, je torej vse v najlepšem redu. Drugič spet se mu zdi, da malo ekonomskega uspeha gotovo ne bi nikomur škodilo, pa še on sam bi lahko kaj spravil na stran, za hude čase. Posebej odkar je bil v mestu na trodnevnem obisku sam Moamer Gadafi, in je raje kot v klimatiziranem hotelu spal v svojem šotor, je direktor dokaj na trnih. Okej, govori se, da Gadafi VEDNO spi v svojem šotoru, ampak čudno je pa le. Da ne bo lepega dne sklenil podreti hotela in na njegovem mestu postaviti beduinski kamp…

*

Ibrahim Diallo je vizionar, človek s poslanstvom. Njegove oči, pravzaprav vsi organi žarijo, ko govori. Pa tudi, ko molči. Ibrahim je bil nekoč davno učitelj. Videl je marsikaj, slišal še več in potem so prišli upor Tuaregov in Mednarodni monetarni sklad in Svetovna banka in je bilo enostavno treba nekaj ukreniti. Tako je po sili razmer, na račun neizmernih osebnih odrekanj, tudi na račun hudih tenzij v družini, postal novinar in lastnik prvega neodvisnega mesečnika v Agadezu. Kot edini raziskovalni publicist je nonstop na muhi paranoičnih oblastnikov, ki imajo enostavno prevelike družine, da bi jih v času zaostrene svetovne ekonomske situacije lahko svojemu statusu ustrezno servisirali. Potem reagirajo živčno, neredko celo nasilno, čeprav je v nebo vpijoče in jasno kot beli dan, da lažejo, kradejo ali oboje. Ibrahim pravi, da se v takih pogojih že ne misli razmnoževati, res pa je, da za kaj takega sploh nima sredstev. Do vratu je v dolgovih, saj imajo ljudje druge prioritete, kot je kupovanje mesečnikov in prebiranje le-teh po kavarnah, kar je potem spet povezano s stroški. Petinosemdeset odstotkov ljudi pa je itak nepismenih. Da bi ti kupovali Air info samo zaradi slik, je malo verjetno, se Ibrahim hihita. Ibrahim je one-man bend: glavni in odgovorni urednik, novinar, veliki in mali delničar, lektor, redaktor in kurir, tajnik in blagajnik, portir, snažilka in po potrebi nočni čuvaj. Temu primerno zna biti oster.
»Musa se je ustrašil za nič,« se glasi celostranski naslov marčne številke. Musa je zloglasni minister za notranje zadeve, ki se je na lastne oči želel prepričati o stanju v rudarskem mestu Tchirozerine, ki potom črnega premoga oskrbuje večino države Niger z električno energijo. Med njegovim obiskom je v enem od slabo varovanih skladišč slučajno razneslo nekaj minerskega dinamita. Musa jo je s svojim številčnim spremstvom jadrno ucvrl nazaj na jug. Na letališču Mano Dayak v Agadezu je tisto popoldne vladala panika, nakar je vse spet utonilo v standardno letargijo. Se ustrašiti za nič, je ne samo v Nigru precejšnja sramota. Še posebej za number one policaja v deželi. V tem smislu je naslov naravnost žaljiv. Ampak okej, med brati Ibrahim doda, da je bil to prvi obisk visokega vladnega funkcionarja po mnogih letih in da njegov beg že itak scuzani regiji ne bo prinesel nič dobrega. In prihodnost nasploh ne bo Nigru prinesla nič dobrega, postane Ibrahim trpek. Tradicionalne družbene strukture so uničene. Modernizacija je kot stroj. Tuaregi kot morda najbolj ozaveščena in homogena etnija, se še nekaj upirajo, ampak roka je že v stroju. In stroj bo požrl celo telo.

*

Huja živi v idilični vasici Iferouane. Visoko na severu, v osrčju Sahare, daleč od šmorna politike in ekonomije. Kar ne pomeni, da mu dolga senca progresa tuintam ne prisoli zvonke zaušnice. Vasica je skrita v grandioznih granitnih oblinah pogorja Air, leži dovolj visoko, da je vročina tudi poleti še znosna, ima dovolj vode, dobro zemljo in leži daleč proč od švercerskih poti. Ljudje so mili, gradijo mične hiše iz blata in slame in dobro obvladajo skrivnosti vrtnarstva, vključno z nevarnostmi, ki jih prinašajo gensko modificirana semena. Iferouane ima vse elemente raja na zemlji. Huja je v mladih letih spremljal očeta, ki je bil priznan madugu, vodič karavan. Dokler se približno s prihodom belcev niso dramatično spremenile podnebne razmere in je bilo potrebno redefinirati osnove preživetja, so karavane pomenile hrbtenico tuareške eksistence. Polletni, dva tisoč kilometrov dolg cikel, ki je karavane odpeljal najprej na vzhod, potem globoko na jug, pa na zahod in nazaj domov, je poleg trgovine nahranil in napojil tuareške črede kamel in jim zagotovil zadostno količino vitalnih soli. Huja bi naj nasledil očeta, a potem so prišle suše in kamioni in karavanski biznis je, vsaj v starem obsegu, zamrl. Tako je Huja že dvajset let zaposlen v turističnem sektorju, kot vodič-šofer. Iz prve roke je doživel evforične začetke pod vodstvom Mano Dayaka, tuareški upor pod vodstvom istega izjemnega človeka, ki je bil edini sposoben povezati zagrizeno individualistične Tuarege, leta stagnacije, še en upor, še več stagnacije. Na začetku večina Tuaregov prav zares ni kapirala, kaj evropejski turisti za enega boga iščejo v pustinji Tenere, kjer razen smrti ni nič in ki je pomorila toliko ljudi in kamel. Ni jim šlo v glavo, da Evropejci prostovoljno rinejo v smrtno nevarnost in se potem sredi nje obnašajo, kot da bi prav tam želeli pognati korenine. Zdaj Huja bolje razume turiste. Kar je enim normalno, je drugim nenormalno. Belci iščejo tišino, molk in praznino, ker so njihova življenja prepolna hrupa in stresa. Huja v skritem kotičku srca ve, da imajo belci resno defektno podstrešje. Nikoli ne bo scela zapopadel, kaj šele odobraval njihovega načina življenja. Jasno pa mu je, kaj je v tej konstelaciji funkcija, oziroma tržna vrednost Tenereja in njega samega. In dokler bo temu tako, so rožnati in kričavi takafri dobrodošli. Za teden, dva ali tri. Več raje ne. O morju je že slišal. Baje da je isto kot puščava, samo da je voda namesto peska. Voda je v puščavi zelo pomembna, ni pa spet treba, da jo je na tisoče kilometrov.

*

Issa je študiral v Burkini Faso, ker so tam boljše šole. Veterine v Nigru itak sploh ni mogoče študirati. Bilo je to ravno v času prvega tuareškega upora, zato je Issa, kot mlad Tuareg z vsakim prehodom meje dobesedno postavljal lastno življenje na kocko. Dovolj bi bilo naleteti na nervoznega ali razkurjenega oficirja in že bi Issa končal s kroglo v glavi. Če se k temu prišteje še znatne stroške, je jasno, zakaj se je Issa kljub močni navezanosti na rodni Air v petih letih univerze tako redko vračal. Z diplomo v žepu se je naposled le vrnil, trdno odločen, da znanje investira v kamele in tako pomaga rejcem, do katerih je že od mladih nog čutil silno afiniteto. S prihranki in iz petnih žil je ustanovil Latterie d’Azel, mlekarno, ki je dobila ime po pasu za rejo kamel ugodne stepe, ki z juga kot podkev obkroža agadeški rajon. Glavni problem izredno hranljivega kameljega mleka, ki je temelj tuareške prehrane, je ta, da ga je poleti v preobilju, pozimi, ko bi ga človek najbolj potreboval, pa malo. In da za razliko od kravjega ali ovčjega mleka ne fermentira, se pravi iz njega ni mogoče delati bolj obstojnih izdelkov, recimo sira. Issa je imel srečo, da je prišel v stik s profesorjem iz Švice, ki ga je intrigiral isti problem. Profesor je nekaj let kasneje s pomočjo ekipe raziskovalcev na univerzi v Luzernu razvil glivice, ki fermentirajo kamelje mleko. In Issa je bil skupaj z mavretanskim kolegom iz okolice Nouakchotta prvi koristnik tega odkritja. Issa je začel dobesedno po malem. Najprej je moral senzibilizirati rejce kamel, za katere je bila komercializacija daru narave – prodajanje kameljega mleka žaljivo. Potem jih je bilo treba izobraziti v smislu higienskih in sanitarnih standardov. Po sili razmer je Issa postal zdravnik tudi za ljudi, saj je zdravniška oskrba že v središču regije mizerna , na podeželju pa je enostavno ni. Moral je izobraziti in razviti mrežo ustrezno zanesljivih zbiralcev mleka, ki na prirejenih motorjih poprdevajo od tabora, do tabora in odjemajo mleko. To se potem v Issini mlekarni najprej testira, filtrira, pasterizira, pakira in skladišči do prihoda kupcev, ki jih je iz dneva v dan več. Issa seveda izdeluje tudi sir, ki je po obliki še najbolj podoben bocconcinijem, malim mozzarelicam pravilne okrogle oblike, po okusu pa nima primere. Enostavno božansko. Vlaga se v steklene kozarce s korektnim tunizijskim oljčnim oljem, najboljšim, kar ga je v Agadezu mogoče dobiti in seveda ni ravno poceni. Issa iz kameljega mleka izdeluje tudi karamele, ki bi gotovo našle odjemalce v Parizu, Ženevi ali v Bruslju. Poročen še ni, oziroma pravi, da je poročen s kamelami. Azelska mlekarna je še daleč od rentabilnosti.

*

Fatma Amani je predvsem izredno sramežljiva in zadržana, vsaj do neznancev z drugega kontinenta in nasprotnega spola. Njen okrogli, perfektno skladni obraz milih potez je barve mlečne čokolade. Tudi njeni gibi so mili, mimika in brezhibno urejena zunanjost pa pričata o tem, da je dobro vzgojena. Lepo je oblečena in ima več kot solidno službo svetovalke v prodajalni mobilnih telefonov. Pri seriozni firmi Celltel. Čeprav tehnika ni njena najmočnejša stran, ji gre delo dobro od rok. Stranke se rade pustijo prepričati, da jim je ravno ta model telefona pisan na kožo, saj je mobilnik mnogo več, kot zgolj sredstvo za neposredno komuniciranje na daljavo. Mobilnik je odraz tvoje osebnosti, pravi Fatma. Velik in bleščeč z velikim zaslonom je denimo za uspešne moške, majhen, ki se zapre na preklop, pa je bolj primeren za ženske. Zlat je za črnke, srebrn je za bele Tuarege, oranžen je za mlade moške, kovinsko rdeč za dekleta. Zelo pomembne so melodije, da ima mobilnik čimveč prostora za melodije, pa da si jih lahko po lastni meri naložiš z interneta. Če pridejo zraven še slušalke, toliko bolje. V tem primeru je cena seveda nekoliko višja. In če telefon govori, tudi ne škodi. Agadežani in Nigerčani nasploh dajo veliko na svoj izgled, Fatma jim tu lahko kompetentno svetuje. Tudi onkraj strogo telefonske tematike. Fatma bi lahko bila stilistka ali pa izvedenka za lifestyle, če bi živela v kakem Milanu. V Agadezu so možnosti zaposlitve za žensko precej omejene. Lahko se zaposli kot tajnica v kaki pisarni ali kot prodajalka v trgovini. Lahko dela tudi kot natakarica v baru, ampak to ni spodobno. V Niameyu je več možnosti za delo. Kljub temu bo Fatma ostala v Agadezu, ker se bo tu poročila. Stežka prizna, da zaročenca že ima in da ga je sama izbrala. Take stvari je treba držati zase, če se le da. Nima smisla izzivati srečo. Prepričana je, da bo tudi po po poroki še naprej delala. Ko bo inšala postala mati, ji bo pri vzgoji otrok pomagalo dekle iz revne družine. Teh v Agadezu ne manjka. Malo pa se bo moral tudi soprog potruditi.

*

Serge je inteligenten in tih škrat, ki svoj obstoj ščiti z visokim zidom molka, za katerim so nakopičene vnetljive informacije. Zato ga pustijo relativno na miru. Kar še ne pomeni, da mu je z rožicami postlano. Golih rok in solo se spopada s konkurenco in privoščljivo publiko v areni globalne vojne za sredstva. Ima velik teren, ker je zemlja poceni, sredi katerega stoji skromna hiška, ker gradnja hišk ni poceni. V hiški je situiran prvi zasebni radio v Agadezu in na severu Nigra nasploh. Z lepim imenom Radio nomad. Začetek je bil izjemno težak, saj v mestu, kjer ni konkurence, kjer se že stoletja trguje z enimi in istimi bazičnimi potrebščinami, nihče ne potrebuje reklam. Radio Nomad je bil tik na tem, da ugasne, ko je Sergeju sinila rešilna ideja. Iz mlakuže čistega kapitalizma je zaplaval v vode socialne države in mednarodne kooperacije: obojega je sicer komaj za vzorec, a dovolj, da Serge zase in za svoje sodelavce napraska kruhek s produciranjem kulturnih in vzgojnih programskih sklopov. Radio nomad je postal svetilnik splošne razgledanosti, omike in praktičnih nasvetov za preživetje. Serge je izvrstno informiran. Detajlno denimo pozna krvotok biznisa z ilegalnimi migranti, pozna imena polkovnikov ob meji z Libijo in Alžirijo, njihov modus operandi, njihove marže, kje perejo in plemenitijo prigrabljeno bogastvo. Saj kaka strašna skrivnost vse to niti ni, samo čvekavost je treba znati držati na povodcu. Serge ve vse o bizarnem krogotoku cigaret made in Europe, ki legalno jadrajo v Gvinejski zaliv in ilegalno nazaj, čez celo Saharo in Mediteran, kjer je potem na izbranih punktih mogoče kupiti garantirano domače cigarete, ki so se veliko napotovale. That’s the Spirit! Serge pozna tudi pota mamil in orožja. Tu je previdnost skrajno na mestu. Prevelika zgovornost bi dreznila v sam vrh oblastne piramide. Serge je Francoz po očetu, a njegovo srce in drugi organi za sentimente bijejo z materino, tuareško polovico. Odločno je že zakoračil v srednja leta in še vedno ni poročen, kar je v mestu, kot je Agadez, v državi, kot je Niger in na kontinentu, kot je Afrika, sila nenavadno. Njegov najboljši prijatelj je radio in pa narava. Tista rezina, ki teče iz Agadeza naravnost proti jezeru Čad, morda najmanj znani del Nigra, ki pravzaprav nima niti imena, razen neizrazitega pogorja Termit. Neskončne ravnice, ki so na gosto našpikane s šopi kamelje trave, okrog katerih se pesek zbije v neprevozne bunke, da je premikanje možno edino peš ali na hrbtu velbloda. In kjer imajo vsi kalašnikovke, saj so ob pomanjkanju kakršnekoli oblasti, kraje čred nekaj običajnega. Tam Serge najde svoj mir, ravnovesje med bolečino, grenkobo in fascinacijo nad dejstvom, da življenje hočeš-nočeš preprosto je.

*

Emoud je bil nekoč tihotapec, danes pa je trgovec. Svoje prve denarje in sploh ves kapital za začetek legalnega poslovanja je zaslužil med Djanetom v Alžiriji in Ghatom v Libiji. Kot nebroj drugih močnih fantov je na svojih plečih tovoril hladilnike, televizorje in podobno. Tistih osemdeset kilometrov čez razdrapano višavje Tassili’n'Ajjer. Temu se je reklo clandisca. Bilo je hudo: pozimi leden mraz, poleti ubijalska vročina. In nič vode. In stalna pretnja graničarjev in vojske. Alžirske in libijske. In problemi zaradi prebežnikov. Ljudi brez vsega in temu primerno pripravljenih na vse. In konec koncev tudi med kolegi niso bili vse sami poštenjaki. Neprestano je bilo treba biti na preži. Lahko si delal recimo tri leta in potem se ti je v eni noči vse zrušilo. In to sploh ne po tvoji krivdi. Kot recimo takrat, ko so nekega njegovega kolega alžirski žandarji oskubili do kosti, nakar se je najbolj pohlepen med njimi še enkrat vrnil in zahteval tudi uro s kolegove roke. Kolega se je uprl, žandar je postal nasilen in dobil nož med rebra. Potem so žandarji tri dni lovili vse kontrabantarje, jim zarubili vse premoženje, vso robo, ves denar in celo oblačila, jih nekaj tednov držali v improviziranem taborišču in na koncu vse skupaj izgnali v Mali.

»Zakaj ravno v Mali!?« se Emoud še danes razburi. Države in oblasti nasploh ne čisla preveč. Je velik zagovornik prostega trga in deregulirane države. Verjame, da je dobro v vsakem človeku in da bo to že našlo pot na površje, če se le pusti času čas. Natanko to počnejo nekateri bivši Emoudovi partnerji iz neuspelih kupčij. Čakajo, da se bo čas tudi njih spomnil. Emoud trguje od Alžirije do Nigerije. Nujno potrebuje kamion, saj ga najemanje tujih prevoznih sredstev, okvare in nezanesljivost partnerjev stanejo veliko preveč. Vsa trgovina se spelje v glavi, brez papirjev, predvsem zato, ker je veliko trgovcev neveščih pisanja. Tudi Emoud. Zato pa ima toliko boljši spomin. Točno ve, koliko mu dolguje stranka iz In Amenasa za balo senegalske tkanine ali za karton nigerijskega parfuma Cucu Chanel in kdaj bo dolg zapadel.

»Obresti? Kakšne obresti, saj nismo Židje,« se razburi Emoud in se pohvali, da trgovanje omogoča fenomenalen sistem nakazovanja denarja, brez pohlepnih bank ali Western Uniona: oseba B stopi do trgovca v libijski Sebhi in mu preda sveženj denarja, ki ga naj prejme denimo sorodnik – oseba A v Birnin Konniju, Niger. Trgovec rutinirano aktivira svoj gsm ali pa satelitsko thurayo, če ni signala, pokliče svojega partnerja, ali od partnerja partnerja v Birnin Konni in zadeva je urejena. Brez režijskih stroškov in taks, za ne bistveno več kot simbolično odškodnino. Strujanje finančnih tokov v islamskem svetu je v domeni božje milosti. Čeprav je stalno na poti, je Emoud krasen oče. Vsakič, ko se vrne domov svoje otroke in ženo razveseli z darili, otroci pa njega, ko jih gleda, kako rastejo iz tedna v mesec in mu postajajo vedno bolj podobni.

*

Aša in Leli živita ob asfaltni cesti, ki pelje v Arlit. Na bregu izsušene, gosto zaraščene struge, petindvajset kilometrov ven iz mesta. Ravno dovolj blizu še, da je Agadez dosegljiv tudi peš. Da je ohranjen nek stik s svetom, ki pa ni samo pozitiven. V bližini njihovega tabora se včasih skrivajo prestrašeni ilegalci, ko čakajo, da jih prevzame naslednji voznik. Aša je iz živinorejske družine. Črede njegovega deda so bile največje daleč naokrog, a serija katastrofalnih suš jih je najprej zdesetkala in slednjič do konca zatolkla. Vse je pomrlo: koze, ovce, kamele in krave. Krave dandanes tako visoko na severu itak ne morejo več preživeti. Ašina družina se je začela ukvarjati z vrtnarstvom, dokler ni zmanjkalo vode. Voda sicer je, ampak globoko pod zemljo, sredstev za globinsko vrtino do podtalnice pa ni. Danes Ašina družina stavi na samooskrbo. Nekaj koz in tistih nekaj gredic, ki jih je mogoče zalivati, zagotavlja minimum vitaminov. Potrebe po gotovini, brez katere seveda ne gre, krijeta drobna trgovina in občasno delo s turisti. Aša je odličen poznavalec terena, zna delati s kamelami in kar je morda najpomembneje – lepo zna pripovedovati lepe zgodbe iz davnih časov. Aša sanja, da bo v bližini njihovega tabora, na Šakalji gori postavil kamp za turiste-avanturiste. Leli bo skrbela za kulinarično ponudbo, Aša pa bo lahko brez posrednikov nudil ekskurzije v obližnje gorovje Air, na vrh gore Bagzan, kjer tudi v največji pripeki ne presahne jezerce, obkroženo s travniki in z velikimi drevesi. Kjer nikoli ne piha, kjer brez skrbi cvrkutajo ptice in med rožami frlijo metulji. Tam blizu je strmoglavilo letalo legendarnega vodje tuareškega upora Mano Dayaka. Malo zgodovine in malo pristne prirode, to je Ašin recept za poslovni uspeh. Edino zagonskih sredstev ni od nikoder. Zato bo Aša kandidiral na lokalnih volitvah. Ljudje iz mesta ne poznajo težav ljudi, ki živijo v divjini. Pa tudi brigajo jih ne kaj dosti. Leli ima pet otrok, ne, pardon, zdaj jih je šest. Vsi so bili cepljeni proti otroški paralizi, ker marabuji danes ne trdijo več, da cepivo povzroča neplodnost. Življenje na podeželju je trdo. V mestu je boljše, ampak samo, če imaš denar. Če ga nimaš, je slabše. Na podeželju ni denarja, a tudi ni draginje in skušnjav. Aša ima v javnosti vedno zakrit obraz, Leli pa nikoli. Medtem ko s prenosnega radia mezi glas spikerja Voice of America, ki je zaskrbljen nad stanjem demokracije po svetu, ji Aša potrpežljivo razloži, kaj in kako naj pove v mikrofon. Leli ga stoično posluša in potem pove čisto druge reči, čisto po svoje. Potek njenega vsakdanjika, kaj od dela ne mara in da najbolj od vsega mrzi maratonsko tolčenje zdroba. Tudi o Aši brez zadržkov pove, da je čisto v redu soprog, samo včasih bi se lahko malo hitreje obrnil in znašel. Vendar se Aša ne razburja. Opravil je svoje in Leli je opravila svoje in to je to.

*

Županja mesta madam Rokia Bargach pravi, da je zaradi nekontroliranega priseljevanja populacijo Agadeza težko določiti. Uradna ocena sto tisoč prebivalcev je bistveno prenizka. Glavni problem mesta je neobstoječa kanalizacija. Ljudje še vedno zlivajo pomije na ulico in odmetavajo smeti. Tisti, ki imajo greznico, najemajo nedoletne fantiče, da jim v zavetju noči z vedri skipajo gnojnico. To je ceneje, kot najeti specialni tovornjak, ki greznice prazni mehansko in ki ga je mestni upravi prav v ta namen donirala italijanska Savona. Vendar šofer kamiona in njegovi pomočniki morajo od nečesa živeti. Tudi nafto je treba plačati. Pa vzdrževanje kamiona. To ni kot v Savoni. Zaenkrat so ulice Agadeza ponoči še vedno podobne srednjeveškemu Parizu, samo da manjkajo tlakovci. To se ureja. Problem pitne vode je pereč samo ponekod. Ko bo končan še en vodni zbiralnik, bo tudi to rešeno. Elektrifikacija napreduje z velikimi koraki. Satelitski internet je že tretje leto onlajn. Če včasih ne dela ali pa ni dovolj hiter, je to zato, ker se preveč uporabnikov obeša na linijo. Županja Rokia Bargach je dostojanstvena, hitra in odrezava. Vzravnano sedi za veliko mizo v svoji pisarni. Njene obleke so škrobljene, stolčene in zglajene, da se lesketajo in šuštijo, ko se premika. Premika pa se ne preveč, ker se to za osebo njene stature in ranga pač ne spodobi. Ko se k njej šepetaje sklanjajo svetovalci in asistenti, samo na kratko pokima, ali pa še to ne. V vsakem primeru pa strogo gleda. O sebi govori v tretji osebi. Županja živi naporno življenje matere, žene in funkcionarke. Da je lahko kos vsem obveznostim, mora biti zelo dobro organizirana. In vedno vsaj en korak pred dogodki. Brez pardona, ko njeno pisarno zaliva stalen dotok bolj ali manj pomembnih ljudi, ki bi hoteli to ali ono. In ne vsi z dobrimi razlogi. So tudi taki, ki razlogov sploh nimajo, pravi županja, ki striktno nasprotuje ilegalnim migracijam, korupciji in sploh vsemu, kar ni dovoljeno.

*

Johnson je migrant iz Gane. Imel je dve ženi in nekaj otrok. Ženi sta ga družno napodili iz hiše, ker ni zaslužil dovolj, da bi plačal šolanje svojih otrok. Od takrat že petnajsto leto roma širom zahodne Afrike, sledeč priložnostnim zaposlitvam. Na srečo ne potrebuje viz, dovoljenj za delo, bivanje in podobne papirologije. V slučaju slučaja se trmasti uradni osebi primakne kako finančno spodbudo in že so meje odstranjene. Trenutno Johnson živi kar na centralni avtobusni postaji Agadez. Ta je predvsem zbirališče ilegalnih migrantov, ki na strahotno preobloženih kamionih iščejo srečo v deželah s televizije. »Normalne« avtobusne družbe imajo vsaka svojo, ograjeno postajo. Johnson spi v pisarni, kjer so naprodaj enosmerne vozovnice za sever. Upa, da si bo kmalu tudi sam lahko privoščil eno tako vozovnico. Spi na zlizani klopi, oblazinjeni z dvojno plastjo kartona, ki čez dan služi drugim namenom. Najemnina ni visoka, pa še praktično je, ker mu lastnik klopi oddaja tudi ročni šivalni stroj, njegov vir zaslužka. Z njim na ramenu hodi med kočami brez elektrike na obrobju mesta in s škarjami dela klak-klaklaklak, da nase opozori stranke. Johnson dela hitro, učinkovito in poceni. Je najboljši krojač Agadeza, pravi, pa še na dom pride, kar spet nekaterim soprogom, ki so tačas v službi, ni ravno po volji. Ampak Johnson je preokupiran z drugačnimi mislimi. Misli na lepotico Evropo, lepšo od obeh njegovih žena, skoraj kot mati. Vsak dan skuša zanjo nekaj malega dati na stran. Ko je bil v Mavretaniji, so mu ljudje rekli, če hočeš biti kot mi, moraš verjeti kot mi. In je postal musliman. A ni šlo. Zdaj je oboje. Malo moli v cerkvi, malo v mošeji. Težave ima z domotožjem. Trpinčijo ga slike domačega dvorišča, kokošk, mangovca in njegovih otrok, ki jim je dober oče, saj z njimi preživi večino svojega časa. In potem je tega časa naenkrat preveč. In potem Johnson pije alkohol. Dokler ne omahne in zaspi. Postati hoče duhovnik. Na noge namerava postaviti farmo svinj in družinsko kmetijo. V Afriki ni dela. Mora v Evropo, da plača šolanje otrok, da poskrbi za ženi in hišo, sicer ni vrnitve domov. V Evropo bo prišel za ceno življenja. Delal bo nekaj let, potem bo spet šel. Ko izve, da pri nas primanjkuje potujočih krojačev, reče:

»Ne obupujte, lahko vam pomagam.«