Spisal sem novo, nadvse berljivo zbirko novel, ki bo izšla januarja ali februarja 2010 v zbirki Beletrina. Jagodni izbor desno v rubriki *Novo.

Popotniške zgodbe Andreja Morovića se godijo v monokromatskih krajinah, v puščavi in na morju. Zgodbe raziskujejo odnos, ki ga posameznik stke v razmerju do navidez brezmejnih zemeljskih prostranstev, hkrati in še posebej pa seveda odnos posameznika do redkih prebivalcev omenjenih prostranstev. Knjiga je bolj kot nizanje popotniških izkušenj, iskanje in raziskovanje tistih kotičkov sveta, ki zaradi svoje izoliranosti in nedostopnosti omogočajo eno zadnjih iluzij fizične in duhovne svobode v današnjem, vedno bolj nesvobodnem svetu.

Fatamorgana je lahko tudi resničnost. Ali obratno.

»Padla je noč in se ni več pobrala« je morda stavek, ki najbolje povzame vsebino in formo romana Progres. Gre za razvojni roman z močno avtobiografsko noto, ki pa se postavi pod vprašaj, ko prvoosebni junak začne privzemati identitete različnih, tudi realnih oseb. Dogajanje je postavljeno v današnjo Slovenijo in njeno bližnjo okolico, je zgodba tranzicijske alternative, ki se odvija za obzidjem Metelkove mesta in za plotovi sveta. Zgodba je podana s pikrim humorjem pripovedovalca, ki se ne more sprijazniti s postmodernističnim mešanjem jogurta in na koncu kot odrešitev izbere pot naših očakov – emigracijo. Med tradicijo in moderno.

Spremna pesnitev

Navodilo za uporabo: Najprej preberi roman »Progres«. Potem se pretvarjaj, da si mornar, ki meče sidra. Ali rudar, ki išče delo. Ali ti, kdorkoli si.

Predigra

Oj Bajrami,

ti si kot na dlani,

ki zapre se v pest,

da bi pred očmi, uprtimi v manifest,

vzniknil palimpsest.

Oj Bajrami,

testament tvoj nov je, al’ je star?

Je pričevanje, je-li oporoka mar?

Bo – razen tebe – kdo teh izmišljenih ljudi

dobil nazaj kdaj kaj od svoje tukajšnjosti v dar?

Oj Bajrami,

jezika tvojega globin, padavin in naplavin

nevihte lektorjeve srd ne moti:

al’ prav se piše, reče, vpije, tuli -

popotnika besede koža ne oguli.

Devet babilonskih nebotičnikov

Oj Bajrami,

od tistih dni pišoč nam kažeš v dalj,

ko v temo brez luči

je padel zid na vse strani

neba berlinskega.

Oj Bajrami,

ko vodi te iz Berlina pot

v Krakov, London, Dubrovnik… – povsod

nas vračaš znova tja, kjer

bralec naleti doma na čer.

Oj Bajrami,

je Metelčica – ta bleda mati, sestra, hči – kot kakšen mit,

s katerim tolčeš ob, rineš z glavo skoz’ ljubljanski zid?

Se skriva minljivega cajtgajsta mina

na Trgu brez zgodovinskega spomina?

Oj Bajrami,

se znova spet potapljaš, padaš,

vladarke z Višnuja močjo napadaš,

takrat še prav, ko v Iraku ves predan

pred bombami za petrolej postaviš vsemu svetu se v bran.

Oj Bajrami,

a nič, tako se zdi, na svetu tebi svetosti ne sveti,

še častivredni Višnu med tvojimi nogami

- »oní, ki prodre povsod« -

Gorbačova trikotni višnjev madež bolečine nosi.

Oj Bajrami,

če žre bolečina te od znotraj,

od zunaj zlo najeda,

te tostran dihtar, onstran pilicaj

pozdravljata v piru zdaj.

Oj Bajrami,

po vesolju zidaki množično frčijo,

vsi samo o tem še govorijo,

medtem ko za prgišče dolarjev zli, hudobni in umazani molčijo,

kako nenadoma in tako blizu dva

zadela sta oba v nebotičnika oddaljena.

Oj Bajrami,

ti si čisti džober,

ki kot bruno dober bober

oglodaš kruha suho skorjico

v zameno za brezsmoternostnega obilico.

Oj Bajrami,

pa tiste dlake tri,

ki na koncu tvoje ti poti

sred’ Sahare gledajo iz riti -

to! ja, to! nam upanje budi:

iz podrobnosti, malenkosti se novi svet gradi.

Epilog

In če se prav na koncu bralcu zdi,

da nekaj manjka, da fali,

se moti ne, je prav zadel:

če črnih lukenj ni,

le kam bi on se del?

Nemara v nov Bajramijev roman,

ki prenesel bo vsakdan

od tod do večnosti.

Brutko Bimbič

PRVI POLČAS

Če mi kdo nastavi zanko, ga uženem v kozji rog.

Kekec

Naj pojasnim. Ko mi je v knjižnici le prišla v roke Tisoč in ena moč, sem jo prebrala na dušek. To, to! Od navdušenja sem celo pisala pisatelju. Končno ena Morotova knjiga brez seksa, sem si mislila. Svoj mojstrski pripovedni aparat je uporabil za posredovanje pronicljivih opažanj do katerih se je dokopal z že preverjeno metodo ”neposredne udeležbe”. Kar preseneča je osredotočenost potopisa na mirovno misijo in ne na pripovedovalca. Živi ščit smo zapečkarji spremljali z mešanimi občutki in se ob tem izdatno opredeljevali. Pod nos pa smo dobili neusmiljeno in zato dragoceno poročilo iz prve roke in ta roka se je na naše pomisleke enostavno požvižgala! Ker pa je od pisanja pisma pisatelju do pisanja spremne besede očitno le korak, sem se znašla na samem z rokopisom Morovičevega najnovejšega romana, kjer seks vpije že iz naslova! Kakšna zadrega.

”Doživel sem stvari, o katerih drugi samo berejo”, pravi pisatelj. Evo, beremo. Usedemo se na brzovlak, izstopimo šele na zadnji postaji. Moro je pisatelj-sprevodnik, drži te za roko in lahko se zaneseš, da te ne bo spustil prej, preden se ne bo ”počasi odcijazil domov”. Pripovedovalec je neverjetno pedanten in gre tokrat lepo po vrsti. Kaže, da se je nameril natančno popisati, kako se je likal. Spremljamo potek neizmerno prizadevne spolne in domovinske (samo)vzgoje. Po nekaj straneh prisrčnih lumparij in epizod iz otroških let se ustrašim, da nam ne bo prihranjena prav nobena češpljica. A se kaj kmalu izkaže, da je materiala le preveč, da bi obdelali vse po spisku. (Mladenič kasneje prizna, da je ”zbiralec”.) Izkaže se tudi, da sta junaka dva v enem: Klemen alias Bajrami in Joužek alias Džoni. Kdorkoli stopi v njun ris, je lahko prepričan, da bo iz njega tudi izpadel. Tak red bralca pomirja – toliko zanimivih likov, a za nobenega ti ni treba biti v skrbeh! Tandem menja države kot gate, dokler nekje na krožnici Koper – Benetke – Amsterdam – Ljubljana – Berlin vendarle ne zapopademo, da srečujemo same stare znance. Prepoznavamo dogodke iz Morovičeve avtobiografske proze. Utrjujemo snov in voljno sledimo sočni prerazporeditvi poudarkov. Seks, ljubezen in to. Na hitro odkljukamo jugoslovansko ljudsko armado, kariero skupine Ciklon C/Napalm, beneško Factory in francoski zapor. Kar pisatelj obeta, to izpolni. Več prostora odmeri tistim ženskam (začenši z mamo, se razume), ki terjajo toliko pozornosti in angažmaja dvoglavega junaka, da iz pripovedi odidejo šele tik preden bi resno ogrozile njen ritem. Včasih gre za las. Nekje pri Rialtu mora Bajrami za hip celo prestaviti v tretjo, da lahko krenemo dalje. Avtor je prizanesljiv, junaka kaže v lepi samoironični luči in ga, vsem na očeh, še osvaja (”… slok kot gazela, svilene kože, torzo kot iz ameriške pobarvanke in veličasten nos. Kaj to pomeni, pa vsi dobro vemo.”). So pa bralcu tudi tokrat prihranjeni transcendentni in sorodno plemeniti vidiki (za)uživanja, pripovedovalec ga raje založi z izbornim besediščem in praktičnimi nasveti glede lubrikantov ali rabe čebeljega voska. Skrb za bralca je razvidna tudi iz številnih namigov (‘’seks je cela jeba”, ”vaja dela mojstra” saj ”v igri ni izdelek pač pa proces”) in celo opozoril (recimo, ”da so droge res bulšit”). Da se na časovnem poltraku ne bi izgubili, nam junak vsake toliko zavrti še poročila. Seks, ljubezen in to je kronika, zamejena z vzponom in padcem berlinskega zidu. Mladenič (”up nacije, produkt federacije”) napreduje v moža v blokovsko razdeljenem svetu, spremljamo labodji spev jugoslovanskega potnega lista, Džoni konča kot ena prvih žrtev antiglobalizacije.

Kulturno industrijo napaja posameznikov konflikt s svetom. Propad je neizbežen, še posebej je očiten v filmih s srečnim koncem. Konjunkturna so tista dela, v katerih junak vrši odpor na izviren, toda občinstvu domač način. Sliši se preprosto, pa ni. Tu nekje nastopi umetnost. Nekateri pisatelji, recimo, radi vprežejo t.i. ”zdravo pamet in njenega romanesknega nosilca”. Oddelek z možakarji, ki nam iz prve roke pripovedujejo o svojih vzponih in padcih na relaciji biznis – ženska – opoj, je že natrpan. A kjer je volja, tam je pot in gospodje imajo novega cimra. ”Nisem točno vedel, kaj v življenju hočem, vedel pa sem, kako to doseči”, pove ta in začne krmariti med užitki in dolžnostmi. Brez heca. Svoboda je nadvse pomembna vrednota. Vse institucije tega sveta trgujejo z njo. Menjava poteka nenehno, račun pa se ne bo nikoli izšel, pravijo. Bi bili svobodni, če bi zanemarili spol, sorodstvo, državljanstvo, narodnost, barvo kože in kar je še tega? Morovič ne piše znanstvene fantastike. Če zagusti, gre Bajrami raje po cigarete. Ne pozabimo – roman se odvija v času hladne vojne, situacija je pregledna. Institucije so vkopane, nadzor prav tako. V takih razmerah naš mladenič razvija taktiko nepokorščine, ki temelji na mobilnosti, zmuzljivosti, prehodnosti. Vedno v pozoru, vedno v odnosu z (v poljubnem vrstnem redu) šolo, družino, vojsko, policijo, carino, … Nestanovitnost postane edina stalnica, razvije se sofisticiran življenjski stil. Tak način preživetja je utrudljiv: ”Kakšna muka zna biti scanje proti vetru.” In kaj ima pri vsem tem seks? Za Bajramija je eden od kazalcev uspešnosti. Šele daljša abstinenca ga napelje do spoznanja, da je ”tuintam po točkah dobil kako rundo”, da pa dolgoročno ”proti taki uhojeni sili nima šans”. Misel Zygmunta Baumana, da pravzaprav ”ni nobenih učinkovitih biografskih rešitev za sistemska protislovja”, je strašna, a verjetna. Vseeno vztrajamo in iščemo nekaj smiselnega in uresničljivega, pravi modri mož, iščemo kavlje, na katere lahko vsaj začasno obesimo naš strah. In že smo pri dežurnem krivcu vseh časov. Je še kakšna dejavnost v tej hišici iz kart, ki bi kalila naš red in mir bolj kot seks? Spolno občevanje. Lahko to sploh izgovorimo (brez vaje!), ne da bi se namuznili, zdrznili ali pa trudili ostati ravnodušni? Da je zadeva pomembna (”vidnim razpokam v sistemu” navkljub) in nevsakdanja, ugotovi naš junak seveda že na prvi strani. Z že opredeljeno taktiko in z veliko vaje razvije spolno občevanje kot še posebej vznemirljivo veščino nepokorščine. Med seksom so namreč vrata v ”betonski red stvari” odprta na stežaj. Bajrami vidi v njem ekonomsko grožnjo: ”… trik si je pred mnogimi leti izmislil nek štreberski pobiralec davkov in človeštvu za naslednjih deset tisoč let nataknil plašnice na oči”. Če se namreč znajdeš v telesnem dialogu z eno iz ”armade poslušno capljajočih bodočih mamic”, kaj hitro sledi omejevanje in podreditev nadzoru. Kot vemo, do vsake (ne)pokorščine vodi več poti. Pri seksu Bajrami ubere tisto, ki poleg užitka prinaša tudi ugled v ogledalu. Protislovje stoično prenaša. Posameznikovo spolno vedenje je družbena last. Med vsakim spolnim občevanjem steče skozi nas večtisočletni tok s krščanstvom zašpiljene etike užitkov. Po kopulaciji je vsaka žival žalostna. No, toliko o svobodi.

In ko smo že ravno pri Foucaultu. Z rahlo prikrito identiteto umira v Guibertovi avtobiografiji. Pretresljiva knjiga je postala notorična tržna uspešnica. Bo z našim romanom, ki mimogrede poopravlja še četico znanih Slovencev in ima seks celo v naslovu, tudi tako? Pustimo tržne napovedi, bral se bo zagotovo. Zakaj neki ne bi pisatelj stopil bralcu naproti? Tako smelo so pred desetletjem začenjali net.artisti. V sezname ključnih besed so vpisovali sex, najbolj iskano besedo na svetovnem spletu, in s tako ljubko potegavščino zapeljevali občinstvo. A kot rečeno, Morovič poskrbi, da seks ne ostane le v nad in podtekstu. Kar pa ne pomeni, da voajerji in potrebneži ne bodo razočarani. Seks, ljubezen in to je jezikovna bravura, bolje rečeno – sladostrastna gošča. Nekakšna sodobna Visoka pesem, v kateri je bolj malo prostora za bralčevo uhajanje na utilitarne stranpoti. Nekoč so se pesniki opirali na naravo in črpali iz sadjereje, poljedelstva in rokodelstva. Vmes pa se je narodu pripetila tehnika. Svet prispodob se je razširil, a ni vsakomur dano, da jih privede do takih tančin: ”Markantni bojni konici sta se presno zatikali med fižljajočimi prsti.” Ali pa: ”Prihajalo ji je v stilu, s finim drgetom, kot če je optika fuč, pa se trese avtomobilski volan …” Toliko le v ponazorilo. Itak smo si že sproti podčrtali svoje najljubše. Morovičeva slovenščina bode v oči. Operira z besednjakom, ki pokriva zadnjih tristo let. Druga ob drugi se znajdejo besede, ki se še niso srečale. Jezik je živ, ljudski, pripovedovalcu je veliko do tega, da nas prepriča in kratkočasi obenem. Če je treba, besedo na novo izumi, jo dobesedno prevede (”mrzli puran” – končno tudi v naši kuhinji!), ali pa vsaj piše kot govori (”vas fir ajn frajes land”, ”irejz & dilit”). Ko bi / če bi prelopatali Seks, ljubezen in to v Novo besedo (ali, bognedaj, v Besedišče), bi bil to sicer pljunek v 162 milijonov besed, vendar težko razumem, kako stroka lahko dopušča, da nas z novotarijami zalagata predvsem Delo in Državni zbor. Tako pa bo Branko Gradišnik med prevajanjem še naprej moral ‘’simulirati slovensko uliščino, kakršna bi bila, če se ne bi bil slovenski lingvistično-leksikološki establišment leta in leta na vse kriplje prizadeval, da pouličnim izrazom ne dovoli preiti v glavni besediščni tok slovenske zavesti”.

Pa smo že spet pri politiki. Točneje pri poklicu pisatelja, ki se ga je Andrej Morovič nekako v stiski oprijel pred dvajsetimi leti. Češ da za razliko od drugih umetnosti ”zahteva nizko stopnjo integracije”. V tem času je poleg muz spoznal tudi poklicne skušnjave. Vse so disciplinske narave. Ena taka je, recimo, mutacija pisatelja v mesoreznico. Vsak pripetljaj, vsak mimoidoči, vse se da unovčiti kot literatura! Življenje pisatelja postane trening v vzdržnosti. Druga, ki mi pride na misel, pa je politiziranje. Bajramiju kar nekajkrat popustijo živci in Moro mu dovoli, da se izkašlja. Verjetno bereta iste časopise ali kaj. Vsekakor pa je oba navdihnil John Cage: ”… vsako dejavnost, ki jo enkrat obvladamo, je treba opustiti in se lotiti novih izzivov.” Morovič pisanja k sreči ni opustil in njegovo nedoslednost lahko le pohvalimo. Obenem pa priznajmo, da ostaja redka ptica, svetal vzgled za to, ”na koliko različnih načinov lahko biva en in isti človek”. Sploh pa je ta zlepljenost junaka in pisca huda preizkušnja za bralca. Tudi mi smo v skušnjavah. Zato ne bom špekulirala, zakaj se je pisatelj lotil inventure. Tudi ne vem, če bo ta roman deloval kot ključ tako kot Kovačičeve Otroške stvari, a radovednega bralca bo zagotovo napeljal k ponovnemu branju bombe, potapljačev, tekavcev, padalcev … (Upam, da bo tudi Vladarka prišla na svoj račun.)

Ni naključje, da nam junak odpujsa izpred oči ravno, ko pade Zid. V Imperiju bodo namreč potrebni drugačni prijemi. Veščine mobilnosti, zmuzljivosti in prehodnosti ne bodo več veščine odpora, prej nasprotno! Po hodnikih očetnjave že odmeva ”vse za vero, dom, cesarja”. Spet smo resetirani na liberalce in klerikalce in prav mogoče je, da se obeta ponovni razcvet vzgojnega romana. Boljšega od Seksa, ljubezni in tega bo težko napisat, ampak upati ni greh!

Zvesta bralka

Andrej Morovič (1960, Ljubljana), eden najbolj drugačnih pisateljev srednje generacije, avtor kultne knjige Bomba la petrolia (1989) in številnih drugih, se je v Sadamov Irak odpravil nekaj tednov pred napadom Koalicije voljnih kot član mednarodne odprave Živi ščit, ki je hotela s svojimi telesi zaustaviti padanje bomb. Potoval ni z organizirano avtobusno karavano, temveč z lastnim kombijem. Ena najbolj radikalnih slovenskih popotnih izkušenj zadnjega časa je porodila vrsto zapisov za tiskane in elektronske medije, ki so se predelani in nadgrajeni preselili v knjigo. Trenja v odpravi, ozračje stalne negotovosti, zapleteni stiki z oblastjo in zlasti odprtost in gostoljubnost ljudi z ulice odločilno zaznamujejo dogajalni prostor tega pisanja. Napetost se stopnjuje, ko se bliža predvidena ura napada. Morovič, mojster besede, je naredil ironičen, fascinanten in neprizanesljiv portret sebe, Iraka in militantnega globaliziranja.

Nemška verzija Vladarke, napisana v soavtorstvu z dr. Uwetom Hasslerjem, objavljena pod psevdonimom Corinna van Dalen.

Andrej Morovič (1960) je vstopil na literarno prizorišče in ga vidno zaznamoval že sredi osemedesetih s Priložnostmi na ulici (pripoved) ter Prostim tekom (kratke pripovedi). Sloves samosvojega in izvirnega avtorja je nato samo potrdil z dvema odmevnima romanoma (Bomba la petrolia, Tekavec) in zbirkama kratkih pripovedi (Padalci, Potapljači). Z novim romanom Vladarka se Morovič vrača na literarno prizorišče po skoraj štirih letih molka, kar pa njegovemu pisanju ni odvzelo svojevrstne svežine in ostrine, kvečjemu jo je oplemenitil z avtorskim delom na drugih področjih, med drugim je ustanovil gledališče Teater Gromki, v katerem vneto režira, improvizira, se igra z ognjem…

V Vladarki se avtor znova vrača k svojim znanim temam iz sodobnega, urbanega življenja. Izvirni prostori njegovega ustvarjalnega interesa so mnogim povprečnim očem skriti in odmaknjeni svetovi umetniških scen, prostitucije, dilerjev, kriminala… Njegovi junaki so precizno in plastično izdelani karakterji, začinjeni z njemu lastnim humorjem in ironijo. Morovič svoj pogum in obvladovanje teme dodatno zaostri z vpeljavo prvoosebne pripovedovalke, kar pa bralca niti za trenutek ne zmoti, prej prepriča. Posluh za realnost, ki seveda dobi svojo umetniško podobo, in živahna napetost pripovedovanja, začinjena s povsem avtentičnim, »morovičevskim« jezikom, pa sta gotovo tisti značilnosti pisanja, ki znata pritegniti bralčevo pozornost.

Dušan Šarotar

Andrej Morovič uživa sloves enega najboljših sodobnih prozaistov. Populistično motivirane bralce je očaral s tematsko (avanturistično-narkomansko) platjo svojega pisanja, literarne izvedence in sladokusce s sproščeno jezikovno bravuroznostjo, vse skupaj pa z nekim neobremenjenim kozmopolitizmom, ki ni le demonstrativna svetovno- ali življenjsko-nazorska gesta, ampak globoko prežema vsako poro njegove eksistence in hkrati tudi literature kot njegovega povsem adekvatnega odraza. Tako pisanje – ki v Potapljačih nakazuje premik k novim, predvsem stilističnim rešitvam – je na Slovenskem seveda nekaj izredno redkega, če ne celo unikatnega, prav zaradi svoije iskrenosti, zaradi katere se Moroviču sploh ni treba skrivati za fiktivno fabulo ali kak demonstrativen manifest, ampak preprosto z nenasitno radovednostjo samo opazuje, jemlje na znanje in beleži življenje, ki se mu dogaja. Tudi če pri njem vendarle zaznamo vsaj odtenke neke nostalgične melanholije, to še zdaleč ni nič takega, kar bi bilo mogoče primerjati z – denimo – cankarjanskim hrepenenjem, lepim sicer po svoji metafizični asociativnosti in filozofsko hvaležno aplikabilnim, po drugi strani pa vendarle neestetskim v značilni šibkosti slabiča. Morovič je res nenehno na poti, vendar njegova pot ni usmerjena k velikemu Cilju hrepenenja, k Zadovoljitvi, ampak je bolj prehajanje od ene zadovoljitve k drugi. Njegova življenjska filozofija tako ni oblikovanje velikih, nedosegljivih Ciljev, temveč preprosto neposredna modrost Carpe diem. Ne obremenjuje ga velika zgodba Cilja ali Skrivnosti, in prav zato učinkuje njegova proza na Slovenskem tako sveže, sproščujoče, neobremenjeno, lahkotno in nezadržno privlačno.

Bomba la petrolia – to je spet predrzna, osupljiva, škandalozna, nora, kratko in malo sijajna proza Andreja Moroviča, po Prostem teku (Mladinska knjiga) njegova druga knjiga.

Bomba la petrolia pripoveduje zgodbo o nekem nenehnem, brezobzirnem in radikalnem sporu. Na prvi strani so »veljavne«, a le navidez legitimne družbene institucije s svojimi pravili, predpisi in zakoni, s svojo samovoljo, prikrito ali eksplicitno represijo in terorjem. Na drugi strani je tisti, ki o tem sporu pripoveduje: mladi »neprilagojenec«, zgolj sebi samemu zvesti, svoji radovednosti in odprtosti do sveta, svojemu posebnemu pojmovanju svobode brezkompromisno in neskrupulozno zavezani individualist. To je figura strastnega, ekstatičnega »iskalca samega sebe« (če si izraz izposodim pri Vitomilu Zupanu), torej nemirnega izzivalca in iskalca vsakršnih eksistencialnih možnosti in preizkušenj, ki jih posamičnemu človeku ponuja svet – slika doslednega »avanturista«, ki mu mejo v izzivanju sveta in preizkušanju lastnih možnosti v njem predstavlja takorekoč le zdržljivost njegovega enkratnega, krhkega in ranljivega, toda vedno znova tudi nepotešenega, lačnega »telesa«.

Zdi se samoumljivo, da se Morovičeva zgodba o tem neizpolnjenem iskanju dogaja na tako imenovanem robu vladajočega sveta in njegove neumne »zdrave pameti«, in da je to zgodba o vedno na novo kriminalizirani človeški figuri, njenih nerazrešljivih sporih s temi in onimi policijami, vojsko… Tako pripoveduje Bomba la petrolia – med drugim – o strašnih narkomanskih seansah, »divjih« oblikah seksualnosti in o koprnečem erotičnem zanosu, nenehnem nepotešenem iskanju partnerjev, o večnih potovanjih kamorkoli in vsepovsod, sporih s policijo, vojsko… in vedno spet o poskusih z glasbo in vso drugo mogočo (in nemogočo) »imaginacijo«, v kateri bi »umetnost« prešla v »življenje« in se življenje samo spet spreminjalo v nekakšno umetnost.

Morovičevo pripovedovanje je na prvi pogled nepretenciozno, faktično, »poročevalsko«, vendar vseskozi natančno, rafinirano, ostro, kajpada provokativno in skrajno dramatično. V prvi vrsti pa je neprizanesljivo do vsega in vsakogar, ne nazadnje do pripovedovalca samega. Hkrati je Bomba la petrolia artistično do konca suvereno, v oblikovalni invenciji nenehoma presenečajoče besedilo. Med njegovimi poglavitnimi kvalitetami sta distanca (nekakšna pridušena ironija?) in vsekakor humor, s katerim glavni junak obravnava svoje nevarne pustolovščine. To ni v nobenem smislu manihejska proza, ki bi tako ali drugače razsojala med pravimi in napačnimi vrednostmi, ampak je »samo« zgodba o razumevanju vsega, kar je posamičnemu človeku v tem svetu mogoče izkusiti in preživeti, tudi tistega, kar je zanj popolnoma brezumno, kar mu je najbolj odvratno in najbolj sovražno.

O tem razumevanju, ki seveda ni tudi odpuščanje ali fatalizem, ampak bitna, aktivna odprtost, je mogoče adekvatno govoriti samo v jeziku literature.

Andrej Inkret