Na oni strani

Če hočeš iz Dakhle na jug, moraš najprej na sever. In če želiš vanjo, moraš zapustiti tisto edino cesto, za katero se zdi, da nekam vodi. Mesto je novo in neveliko. Leži na nizkem polotoku, ki cirka z rakovega povratnika kot izprožen sredinec štrli proti ekvatorju. Iz daljave, ko z atlantsko vlago prečesani zrak in večerno sonce skicirata njeno silhueto z druge strani zaliva, sedem kilometrov proč, Dakhla mami kot zapeljiva sirena. Privid domačije v tujini. Ali ponoči, ko razpotegnjena oranžno-zelena kontura luči brli in mežika nekje med Trstom in novoletno jelko, dobrohotno kot mama devica. Hkrati blizu in daleč, evforija in hrepenenje, do bolečin. A ko te luč in bleščava mesta vsrkata vase, ono odbija. Kot bi sikalo: kaj pa zdaj TI tukaj? Kdo je pa TEBE poklical? Kajti mesto pravzaprav ni namenjeno ljudem, temveč tistim osmim milijardam ribiških dolarjev, ki se letno pretakajo skozenj. Milijarde so motiv, vse ostalo je štafaža: slike, vonji, zvoki, okusi, ljudje. Da se vsa ta denarna masa pogoltne in izloči brez dima in ognja v strehi, je bilo notranje organe mesta treba sklistirati s solno kislino. Da ne pride do spahovanja ali zapeke, da spolzi kot po loju skozi goščavje rok absurdno siromašnih možicljev in ženk. Milijarde se medijo daleč od oči, daleč od srca – na odprtem morju, v plavajočih tovarnah vseh provenienc, ki pet do šest mesecev neusmiljeno strugajo morsko dno in polnijo svoje ogromne trebuhe s fileti porcijskih belih rib, vse ostalo gre nazaj v morje, preden opravijo pit-stop v boksu skrbno varovanega ribiškega terminala. In potem nova runda. Na obali so samo neupadljive pisarne in velike hladilnice. Dakhla je bordertown, mesto na robu znanega sveta, nihalo časa, ki omahuje med proto in post, med sub in meta. Morda jo najbolje ilustrira stari španski svetilnik. Elegantna črno-belo rinkasta stvaritev je do nerazpoznavnosti zmaličena od čekanov minevanja, tik na tem, da utone v kleščah mestne deponije smeti. V njej bivajo sajasti škratje, ki dneve in noči sežigajo plastiko, gumo in brez konca in kraja sortirajo nedefiniran melanž. Zemlja se cmari, kadi se ji iz riti, nejevoljno riga in driska, črni možički pa se priljudno smejijo in mahajo v prihodnost, ki je že šla. Jaz vlečem zlovoljen, dolg fris, ko hrumim mimo z nabildanim Fatmanom. Tu nekaj ne štima. Nekaj tu ne bo prav. Da kot trot z brezžičnim rilčkom cucam dobro voljo, življenjski nektar teh kreatur. Ko bi moralo biti obratno. Potem sem že mimo, v pasu novonastajajoče soseske z ulicami, javno razsvetljavo in komunalnimi priključki, samo še hiše je treba sezidati, nakar je tu edukativni kompleks: igrišča in šola in hudournik šoloobveznih peklenščkov. Če se, se v Dakhli stvari dogajajo alla grande. Cele četrti izginjajo in osupljivo hitro se pojavljajo nove, večje, moderne. Flota visokokljunih feluk in ribiška vas, ki je roko na srce prej polivinilasta favela, lahko v enem popoldnevu izgineta z obličja zemlje, če pade komanda. Ljudje se potuhnejo kot prah, ki ga okrog vogala nosi sem ali tja. Čeprav je huda, odrezanost od sveta ne kaže, da bi predstavljala resnejši hendikep. Nasprotno, zvečine je poslovno stimulativna. Tu ni nergačev in špegavih oči. V lucidnih trenutkih bi skoraj stavil, da slišiš opulentno klokotanje denarnih tokov. Investitorji so kraljeva družina, slamnati možiclji obskurnih amerikanerskih paradržavnih konglomeratov, verske kongregacije vseh barv in usmeritev, ki, da!, složno garajo za nebesa na zemlji, asset managerji anonimnega kapitala, mafija in vsi, ki umno plemenitijo svoje ali tuje premoženje. In tistih nekaj informiranih & spretnih domačinov, ki jih lahko preštejemo na prste polovice ene roke. Denar je tu edini bog in tovariš. Tu Francozi v španoviji s kraljem na velikih plantažah, potopljenih v od vetra zaščitene globače gojijo sadje in zelenjavo za evropski trg. Fluidnost legalnih okvirjev omogoča idealne pogoje za prakticiranje »naprednih« kmetijskih tehnologij: mutirana semena, kapljično namakanje in forsirana rast v hranilni čorbi brez zemlje. Govorimo o stotinah zapolivinilanih hektarjev in desetinah šleperjev dnevno, deset mesecev letno. Neokus pridelkov poseka tiste iz španskih in holandskih steklenjakov. Delovna sila je poceni in se ne pritožuje. Mesto samo služi kot hvaležno tržišče za škart robo, ki bi sicer kočala v smeteh. Nič ne gre v nič. Genialno. Vse brez davkov in podobne solate, ker v Dakhli tega pač ni. In ko je drugod poletje, je v Dakhli fajrunt, neplačan dopust. Gastarbajterji, ki zaslužijo plus minus sto petdeset evrov mesečno, si ga lahko mečejo na roke in v sebi tulijo je to to, je to vse, kje je blaginja? Vrnitve praviloma ni, saj družine na daljnem severu visijo na tenki slamici Western Uniona, Moneygrama, Floussy-a in drugih oblik za hitri prenos sredstev iz rok v usta. Življenje je fikcija že medtem, ko se dogaja. Priročen obliž sta vera in hibernacija. Ljudje so tod zmerno verni in neprekosljivi hibernatorji. Potencialnih zvezd reklame za Kata Tonik Water je nebroj. Hibernirati znajo na klasičen način, podoben tistemu, ki ga prakticirajo čuvaji v EU muzejih, solo jadralci in varnostniki ali pa na postmoderen, aktiven način – tako da delajo od zore do mraka. Neporočeni imajo še možnost, da z eno odsluženih feluk, z odsluženim dvajsetkonjskim izvenkrmnim motorjem poskusijo doseči dvesto šestdeset milj oddaljene Kanarske otoke. Obljubljena dežela, Evropa, še vedno. Ker Dakhla koraka s progresom časa, so tudi tu uvedli nekakšne kvote za priobalni ribolov. Lastniki feluk dobijo dober kupček nepovratnih sredstev po čolnu, če ga vzamejo iz prometa. To mnogi tudi storijo. Ko je čoln dovolj star in sedemkrat amortiziran. Nakar vanj zbašejo devet migrantov, vsakemu poberejo poltisoč evrov, za krmilo pa posadijo nekoga, ki je malo ribaril okrog Dakhle in ima v funkciji novopečenega kapitana prost prevoz do Kanarčkov. Če ga do tja naplavi božja milost. Hrana, voda, GPS ali kompas so v lastni režiji. Večina potnikov itak začne bruhati takoj, ko se jim v premražene kosti zavleče monotono valjanje oceana in potem gre to tako dva do nekaj dni, ko jih pohopsajo psi čuvaji obljubljene dežele ali pa psi morski. Pustimo detajle, dobiček je odličen, saj gre za moribundne, tričetrt tone težke barkase, brzinsko scimprane iz nekvalitetnih lat in plohov, ki jih drži skupaj samo liberalna doza katrana in pocaste barve. Tačas v bistrih in prepihanih plitvinah lagune Dakhla rastejo turbo ostrige.V Evropi potrebujejo tri leta, tu pa v osmih mesecih dosežejo velikost XXL. Spet Francozi sem uvažajo mladice za seme, izvažajo pa odrasle primerke. Tako zaobidejo uvozne omejitve, ki jih je skrojila EU, da bi zaščitila svoje proizvajalce. Francozi v bistvu zgolj pošiljajo mlade ostrige na študijske počitnice v tujino, v ostrižji Club Mediteranee. Vitalni človek je vedno korak pred opustošenjem, ki ga povzroča. Dober kapitalist se nikoli ne preda, tudi ko so popusti in razprodaje v igri. On gre naprej, ne vidi začelja, ki brodi po govnih, jalovo tarna ali preprosto molči. V Dakhli molči. Njega dni je bilo sužnje treba z bičem priganjati k delu. Zadeti od fantoma svobode so današnji sužnji srečni, da sploh smejo delati. Nekoč je bilo treba sužnje hraniti in jim priskrbeti nastambe, danes le-ti to uredijo v lastni režiji. Samocenzurirani avtokastrati brez podvprašanj herojsko stremijo k servilnemu hlapčevstvu, v sveti bojazni pred herezijo vsaj okvirne, vsaj pro forma enakosti. Biti prilagojen globoko bolni družbi, ni merilo zdravja; Krišnamurti – take misli v Dakhli ne pomenijo nič. Kljub temu ali ravno zato te mesto nekako ne spusti iz svojih skajastih šap. Za vsakega ima svoj lek. Brezposelna raja čemi ujeta znotraj nevidnega mestnega obzidja. Obzidje so sklenjene, navzven neupadljive fasade eksluzivnih lokalov in klubov, ki neavtoriziranim zapirajo pogled na prekrasno laguno. Obzidje, ki je barbarom v starem veku preprečevalo, da bi vpadli v mesto, jih v novoveku zadržuje, da bi pobegnili iz njega. Tisti z malo več denarja, recimo tuji upokojenci ali individualni popotniki, ki iščejo nič, pa jim nihče ne verjame, se med hopsanjem s plaže na plažo zaletavajo vanj kot vešče v srce plinske leščerbe. Ne tu in ne tam. Vmes. Tam, kjer se zdi, da ždi up zadnjega grama prostosti. Vse prizadete druži zavest, da svoje usode ne kaže zaupati ne bogu, ne kralju – njemu še najmanj, da se lahko zaneseš izključno in samo sam nase. Anonimni bojevniki v areni obstanka, pulz biomase. Igra je izgubljena, a vsak nov dan je nova zmaga. Aktivnost je sreča, neaktivnost je smrt. Umetnost v času totalne družbene kome so fuzbal prenosi v kafiču na kantonu, plus instantni kofe z ali brez, ki v desetih minutah kapitulira v mrzlo brozgo, odnosno v alibi do sodnikovega piska za konec tekme. Prosimo vas, da karto hranite do konca predstave. Brez skrbi, tudi kak dan dlje, če je treba. Ajn teve, ajn kafe je azil samskih, pogosto pa tudi poročenih moških. Najboljše so srede zvečer, ko je Liga prvakov. Tudi četrtki so okej, ko so ponovitve. Če pade gol za naše, je fino – nekateri katarzično zarjovijo, drugi ploskajo. Če zabije nasprotnik se malo rentači ali pa ah, ma jebi ga. Podaljški so dobri za dušo in slabi za žep. Noč je krotka in kratkega daha. Razostrenost utruja, treba je spati. Jutro, ki se v Dakhli začenja tipično pozno, ne pozna milosti. Vseh vrst uniformiranci in tisti v civilu mežikajo v kruto luč in delajo mentalne zaznamke. Smetar tava brez cilja. Kante so polne, kje je tovornjak za odvoz? Pijanec z mokrimi hlačami nadira pokrov kanalizacije. Norček pleše in žuga nekomu v Gvineji Bissau. Pek je tudi tu srečen človek. Sedi v kotu in beleži tok svojega dela: toliko not, toliko ven. Smeje se in uživa hrustljave jutranje urice. Moka je subvencionirana in kruh je poceni. To je bolj učinkovita mirovna sila od kombinacije OZN, EU in ZDA v kitajski omaki. Samo da je kruh in ščepec razbibrige. Samo da ritem dneva vsaj za las odstopa od kardiograma mrtvaka, v Dakhli, kjer ljudje hitro venejo. Najprej v zobe in ledvice, potem v druge organe, od znotraj navzven. Venejo stisnjenih čeljusti, odsotnih pogledov, izvoženih src, z zagonetnim nasmehom, ki iz petnih žil mezi v kotičke ust. Vsi so od nekod drugod. Tudi če so od tu. Pravijo, da je Dakhla mesto, v katerem je vsak dobil svojo porcijo batin, v katerem je vsak vsakemu jebal mamko in v katerem je vsak sosed nabrisal sosedo, katere soprog je tačas vasoval pri drugih sosedah. Mesto, v katerem noben dedek ne more biti gotov, da njegov vnuk ni slučajno hkrati tudi njegov stric. Tu bi François Villon in Jean Genet prosperirala kot muhi v mleku. Morda ti vsled tega kelner tu vošči dober tek šele, ko poravnaš požrtek in zapitek. Če pa si policaj, vojak ali kaj drugega s pištolo za pasom, ti ne vošči niti takrat, saj je zate vse zastonj. Še posebej, če si zaposlen v glavni izpostavi državnega terorja, ki se sarkastično imenuje Hotel de police, hotel palice. Gnilo je v ustih. Odprtih oči sanjam o židovski zobarici, ki bi po imenu sodeč lahko to bila. Lioumila Shekli, kar si prevedem kot Ljubica Keš, ordinira na glavni ulici mesta, v katerem ni težko biti najboljši dentist. Morda Ljubica potrebuje pro-forma moža, da bo zadoščeno normam čaršije, v zameno pa nudi streho nad glavo, hrano in mir. Popoln mir. Nekaj za infantilnega sanjača. Potem sem v njeni čakalnici. Morda pa le ni Židinja, temveč navadna Arabka z nenavadnim imenom. Stenska ura stoji. Četrt na četrto, ne več, ne manj, pa da ga jebeš. Samo da ni pet čez dvanajsto. In z vsako minuto je več pacientov, ki jim je običaj »prvi pride, prvi melje« povsem tuj. Nobene sledi o zaposlenih. Slednjič privršijo v kompaktni formaciji. Operativci pikirajo naravnost v ordinacijo, receptorka se teatralno razkorači v čakalnici. Njeno vehementno gestikuliranje se zdi bolj samo sebi namen, a ni, zobarsko podjetje je namreč večkratno prebukirano. Treba se je znajti, premostiti svinčene plombe v času. Nemirne čute uravnotežim z iPlodom. Poslušam Internacionalo v nemščini, v izvedbi narodnozabavnega ansambla Ljubljana, medtem ko muezin s turna bližnje mošeje razglašeno kot stara sirena intonira molitev tedna, petkov alMagrib. Medtem ko kri, švic, trpljenje in Internacionala erkämpfen das Menschenrecht, opazujem ljudi. Predvsem ženske. Arabke izgledajo kot enobarvni pingvini, Saharke kot mavrične snežne kepe. Tonke, poltonke in četrttonke. Brez izjeme. Za znoret. Slika babjega pekla izpod čopiča Hieronymusa Boscha. En sam velik nesporazum. Muslimani paradoksalno živijo to, kar hollywoodska mašinerija obsedeno trobi: družina, družina in še enkrat družina. Vsi ti filmi, ki jih niso videli, so film, v katerem živijo. V njem je treba ženske lepo pitati, da bodo lepe pubece znesle. Ne pravijo zaman, da ko Saharke vstanejo, se Zemlja hitreje zavrti. Na srečo se obnašajo odgovorno in vstajajo z andahtjo in nikoli vse naenkrat. Tudi premikajo se tako. Da je v taki masi toliko gracije, mirakel! Letos so moderne tančice bolj zemeljskih barv. Lani so bile v modi funky-kričeče. Mladeniči zateklih čeljusti se nesrečno držijo, starci se držijo dostojanstveno. Orto dame s severa se držijo kot templjarski vitezi, s črnimi rokavicami na rokah, na pragu poletja. So tudi prefinjenci, sveže obriti moški z rafiniranim stilom. Ti gredo namesto v bordel, ki ga v Dakhli ni (je samo dostava na dom), na obisk k zobarici, kjer med sidranjem fiktivnega termina flirtajo z gajstno receptorko, če je želja po izmenjavi z nežnejšim spolom res močna. iPlod se izkaže za čudežno orodje. Ker raztopljen v Un ragga abscons ne občudujem dovolj receptorkine gimnastike, me ta očitno preko vrste nažene v ordinacijo. Še prej me vpraša, ali mi je vseeno, katerega spola bo moj dentist. Malo prenaglas odvrnem vseeno. Tako pristanem pri zobarici, ženski mojih sanj. Lioumila mi zobe temeljito premlati s kovinskim držalom in strokovno ugotovi:

»Vaši zobje so desenzibilizirani.«

Aha, naj razumem, da so zreli za odpad in koliko me bo to stalo? Potem odkrije tri kariese, mi največjega ekspertno zatrpa z zdravilom in me naroči na magnum seanso čez dva tedna. Ne vem no, morda je pa Rusinja, mala Sibirčica s polotoka Jamal, če to obstaja. Govori že, kot bi jo kdo venomer za ta sladke cukal. Kakorkoli, dovolj je bilo seksa v mestu, lahko grem na drugo stran lagune, kjer sta mir in narava in je Dakhla privid.

Uživam brezvetrne dni v običajno pošteno razpihani laguni. Tropi flamingov delikatno stopicljajo po kristalnih plitvinah in z močnimi kljuni brkljajo za črvi, naj bo toplo, naj bo mraz. Jih kdaj zebe v noge? Na obisku sem pri Colbyu, ki z ženo in večjim številom domačih živali fura preprosto življenje na plaži. Plaže okrog Dakhle so kot z drugega planeta. Belo-rumeno-zelene strmine črno okronanih mizastih vzpetin strmoglavljajo v turkizne plitvine, katerih dno je tuintam prekrito z ostanki okamenelih in mineraliziranih pragozdov. Posamezna debla še stojijo in ob prazni luni nemo punktirajo vodno gladino. Obale so nastlane z lupinami eksotičnih školjk, srtmi velikih rib, vretenci delfinov in morskih psov in z oklepi želv. Colby je zase in za soprogo našel še posebej atraktivno lokacijo s sejšelsko zaobljenimi skalami na beli mivki. Krotka obala ob oseki razgali peščene prste, ki kot prameni segajo v ocean. Sredi njih sta dva plitka, razsežna bazena, v katerih mrgoli rib. Voda v laguni je zaradi živahnih bibavic izredno hranljiva, vseh vrst jedilnih školjk je na pretek, tudi divjih ostrig, ki so kot vse divje bistveno okusnejše od svojih gojenih sorodnic. Edino odtrgati jih je nemogoče s podlage. Zato se gurmani s specialnim nožičem v desnici in z limono v levici pasemo kar in situ. Bilo bi prav, da bi poleg nas stala dolgonoga tovarišica s steklenico optimalno ohlajenega šampanjca in nam deklamirala Marino Cvetajevo. No, v bistvu sem sam, moja gostitelja preferirata majonezo in čips. To je malo grenko. Še bolj grenko pa je Colbyevo pesnikovanje o superbajkih, poršejih in vili, ki da ob jezeru na prisojni strani Schwarzwalda čakajo nanj. Že šesto leto. Šest let v vetru plahutajočih hajm, rojev muh, peščenih bolh in ostrega vonja po mačjem scanju. Pravzaprav je bil na začetku v igri še kup neke opreme, vključno z gliserjem za odprtomorsko trnkarjenje, s katerim je imel Colby lukrativne namene, dokler mu ga nezadovoljni bratje po biznisu niso nekega dne potopili. Zdaj parkiran pred hangarjem Mondial Assistance čaka, da Colby zbere denar za remont. Tudi prikolica je že nekam šibka. Colby je droben mož z vidnimi znaki fizičnega razpada, a notranji ogenj je še vedno živ in tragikomično neobrzdan, zaradi česar ga je konzervativna Dakhla kaznovala z izobčenjem. Edino neinformirani tujci še prisluhnejo Colbyevim vizijam progresa, ki je njega samega zaobšel. Ali pa ljudje, ki jih pritegne njegov kampanjsko-kriminalni um. S Scholzem, ki ima penzionček v Gambiji sta se recimo v amerikanerskem slogu lotila plasiranja delnic prestižnih nemških podjetij Daimler, BMW, Porsche, Carl-Zeiss, Hugo Boss. Oborožen s Colbyevimi ponaredki je Scholz v Banjulu našel dovolj obupanega naivneža, ki je bil pripravljen odigrati vlogo zvestega, nepismenega črnega služabnika, katerega gospodar je bil iznenada preminil in mu poleg lepih spominov zapustil le sveženj potiskanega papirja. Služabnik je z njimi pod pazduho krožil po barih gambijske prestolnice iščoč naivne turiste, po možnosti Nizozemce. Zakaj ravno njih? Ker so to najbolj pohlepni ljudje na svetu. Pretkani Nizozemci so s pomočjo nekaj koktejlov in pesti ničvrednega drobiža služabnika olajšali za delnice in bili neljubo presenečeni, ko se je kmalu zatem isto pripetilo tudi njim. Hudo nejevoljni Scholz jih je v spremstvu namrgodene omare od lažnega policaja obtožil kraje njegovih naložb in jim dal na izbiro vračilo delnic s poplačilom materialne in psihične škode ali pa bed & breakfast v zloglasni banjulski kehi. Nič ni pomagalo jokanje in sklicevanje na nekakšnega črnega služabnika, nasprotno, resno se je razburil še lažni policaj, Nizozemce obtožil rasizma in jih dodatno omolzel. Tako je to šlo kot po maslu, dokler Scholza s partnerjem niso naskočili pravi policaji, mu pobrali vse in še več in ga nagnali iz države. Vsaj tako je zatrjeval Scholz, ko mu je Colby pod nos nastavil upa polno dlan in zahteval polovico dobička. Čisto verjetno, da je le odigral partijo priljubljene igre izseljencev, da namreč kot gumico nategujejo drug drugega in vse ostale. Redke so priložnosti v tem delu sveta: ko se pojavijo, jih je treba izkoristiti do konca. V vsakemu primeru se je Colby obrisal pod nosom in legendarnemu dakhlskemu tiskarju Bennsiju ostal dolžen za tisk in visokokvalitetno lepenko. V bistvu pa je bil zmagovalec prav Colby, ki ima resen problem z alkoholom in ki s tem, da je v bankrotu, nezavedno skrbi za lastno zdravje. Ko je brez fičnika primoran v nabiralništvo, rešuje svoje zdemolirano telo in prenapihnjeno psiho. Samo še tobačno manijo, ki ga včasih stira v iskanje še uporabnih čikov po plaži, bi moral opustiti, pa bi bil v sedlu. Colby kajpak ne deli tega mnenja. Veruje v floskulo, da je od nečesa treba umreti. Polna usta ima ekologije in trajnostnega razvoja, a domorodce bi brez problema obešal na kavlje turbo kapitalizma, na polovični delovni čas in ostale trike za eskivacijo plačila že itak kriminalno nizkih mezd. On bi jih naučil kozjih molitvic, jih naučil delati, se grebsti za službo. Colby ne more brez sovražnikov, sovražnik je njegov najboljši prijatelj. Stripovski karakter je Colby, ki mu sence preteklosti ne dovolijo, da bi se vrnil domov. Če v njegovemu primeru ta sploh obstaja, če ni njegov edini dom potrpežljiva, žilava, vztrajna, morda zgolj ne preveč bistra žena, ki mu služi predvsem kot polje razelektritve prenapetega temperamenta. Trdi, da je upokojeni inštruktor komandosov za posebne naloge. Domače in tuje. Sitno je, da v družbi za nobeno ceno ne neha govoriti. Recimo o maroških vojakih, ki pod roko prodajajo ameriško konzervirano govedino iz leta 1945. Brez humorja, brez napisa Vintage Edition. Ali o manipuliranju z minami v Zahodni Sahari. Tupatam kakšno primaknejo, oziroma le prestavijo tudi Saharci sami. Kontrabant in posli z maroško vojsko jim nesejo dobro, ne želijo si preveč turistov in njim slično zvedavih zmenet. Kakšno mino doda tudi vojska, da švercerjem po potrebi pristriže peroti. Ali obratno. Dobro, to je še zanimivo, a ko Colby odbrblja v meandre bojnih tehnikalij, postane moreč in turoben. Osebo, za katero se sumi, da bo izvedla teroristični napad, se recimo likvidira z razdalje največ enega metra. Za ziher je ziher ji prvi saržer poženemo v tilnik, oziroma hipotalamus, drugega namenimo vitalnim organom, s tretjim zdemoliramo kolena in komolce. Tako, stvor je mrtev. In to je plusminus vse, kar se moje intelektualne druščine na rakovem povratniku tiče. No, nekega jutra se tiho kot miška pojavi modrooki in kodrolasi smoke jumper Simon. Smoke jumper je gasilec-padalec, ki junaško doskoči v zaledju požara in ga napade od zadaj. V ZDA je samo tristo smoke jumperjev, drugod pa za kaj takega v glavnem še nismo slišali. Trenutno se v ZDA tepeta dve doktrini: doktrina preventivnega požara in kurativnega gašenja. Se pripeti, da v praksi preizkusijo obe naenkrat – najprej zakurijo, potem pa gasijo. Pozimi ima Simon prosto in ker rad potuje, prducka po zahodni Afriki s petnajst let starim enduro motorjem, ki ga bo v Beninu (zakaj ravno tam?) prodal za trikratno ceno in poletel spet domov, še preden se ga njegova Deborah dokončno odkriža. Ko se še malo bolj zbližamo, se izkaže, da je bivši vojaški pilot, zdaj rezervist. S svojimi uslugami je za stara leta pridelal dvajset aker gozda upstate New York, državljanstvo je že imel. Napiflano odžebra, da je bil Irak lepotna napaka, ampak v Afganistanu smo spet na pravi poti, dežela je končno svobodna, trdi, pošlihtati je treba zgolj še varnostno situacijo. In podobne pirhe. Štihnem ga z evergreenom Guantanamo Bay in s patetično bajko o reševanju GI Jane iz rok islamskih skrajnežev. Tarzan je zamujal, Jane je pustila himen na oltarju domovine. Tudi klofutali so jo v ujetništvu, joj. Skupna lastnost odrabljenih služabnikov raznoraznih imperijev je, da bi se trpki izkušnji vbrk, če bi imeli še eno možnost, še enkrat udinjali na enak način. Ti ljudje so vedno v službi. Odtod paranoja pred vsem, kar ni del NJIHOVIH državnih ali korporativnih entitet. Občutek pripadnosti vsaj nečemu je imperativ. Ihtav je gon za nadomestnim roditeljem.

»Sužnji ste najbolj represivnega aparata na svetu,« bleknem v smeri nebesne modrine. Naredi se nekaj hude krvi, plačansko-patriotska čustva so ranjena, pri čemer nehote izvem, da kratica GI pomeni »Government Issued«. Vladna zadeva človek. Upravljanje s človeškimi viri in stroškovnimi mesti. Vir ukrotimo s pipo na ključ, stroškovno mesto preprosto ukinemo. Z napredkom se mora. Vtem ko zrele osebe dojemajo življenje kot seriozen projekt ali vsaj kot monumentalno krivico, ga jaz jemljem kot vajo, kot generalko za pravo stvar. Se vidimo na oni strani!

V mestu, ki ti s pomanjkanjem ustrezne infrastrukture preprečuje, da bi v miru božjem opravil jutranje funkcije. Ki ti za zajtrk nudi mastne palačinke in neskafe. Ali pa neskafe za zajtrk in mastne palačinke za kosilo. Če jih do takrat že ne zmanjka. V sajberkafeju z zimzelenim imenom Samarkand je stalen gost mladec, ki z aktovko in švedravo hojo izgleda kot triintridesetletni svetovalec na ZZZS. Vsako jutro, ko je povezava še znosna, se namala v Samarkandu in si ga tatinsko drka na sličice s spleta. Tarifa je slabega pol evra na uro. Strošek je treba jemati v obzir, a hkrati ne kaže preveč hiteti, saj je Dakhla mačeha, ki skopo maže margarino užitka na prepečenec življenja. Kafkovski mladec je razvil posebno tehniko hlačne masaže, ki naj se imenuje prečni poddlančnik. Malo me moti, malo me zanima njegov projekt v okolju, ki masturbiranju ni ravno naklonjeno. Nemogoče je ugotoviti, kdaj mu bo prišlo, noben zvok, ne gib tega ne izda. Preprosto vstane, plača in gre. Kdo mu pere spodnje perilo? Nosi gate iz papirja? Zvečer se objemam z manekenko iz senegalske Casamance. Doma je izbrisana, tu je trikrat prezirana tujka: črna-ženska-grešnica. Zanimivo, kako imajo črnke bele podplate, belci pa črne duše. Manekenka rečem, ker je Majda Fahim zelo netrendovsko suha kot prekla, vitka kot gazela. Lepa kot bog. Angažiral sem jo z denarjem od bolniške, za katero pa še ne vem, da so mi jo ukinili. Ker sem spregledal drobni tisk: pacientu je dovoljeno gibanje v občini stalnega prebivališča. Kakorkoli, ni to najbolj ustaljen pristop k molži naše zdravstvene blagajne, ukradene blaginje. Majdo sem angažiral za eno noč. Ki se raztegne na tri. Ker samota in krč naredita ljubezen, ki jo lahko skusijo samo od vseh zapuščeni. Opaljeni v lice, sinji v srce. Navajeni izpiti zadnjo srago trenutka, ki se ponudi in že v naslednjem brezšivno zdrkniti v neko drugo realnost. Ta hip nežen spoj ustnic, naslednji razmišljeno pripravljanje vodne pipe, pikčanje aluminijaste folije, nalaganje koščkov žarečega oglja, odsotno izdihavanje hladnega dima z okusom jagod. V iritantni trušč televizorja, s katerim je tu tako, da kdor ga ima, ga ne špara – ne ekrana, ne zvočnikov. Le čemu sicer v nakup tega osrednjega elementa vsake hiše, oltarja, na kateremu se brez krvi žrtvuje svoboda, v Dakhli, širom Arabije, po svetu? Poleg dnevne je soba še ena. Pari smo trije. Izmenjavamo se po nekem ključu brez reda. In če slučajno začne trkati Mansurjev stric, ki ne odobrava obiskov neporočenih deklet (če ne osrečijo tudi njega), postane soba srčni azil, dokler ni zrak zopet čist. Nek brezdušni avtomatizem je v tem: še ta trenutek smo vsi enaki, se imamo enakopravno radi, naslednji pa punce kot pomožne sence hušknejo v zemljanko in neslišno zapahnejo vrata. Mansurjev stric je nujno zlo. On dela za demokracijo, za lokalne volitve, se pravi brzi naokrog in svojemu šefu kupuje glasove. Dobesedno. V Dakhli gre to dobesedno. In ker je dela preveč, angažira tudi Mansurja in Suleja, ki sta sicer zaposlena, imata dobri, celo sanjski službi, a jima to ne zadošča za kritje alkoholnih napitkov in dam. Tako se malo kurbata, malo šihtata, vmes pa kupujeta glasove za lokalnega veljaka, enega tistih sonarodnjakov, ki prisegajo na kralja, dokler ta plača. Hadž el Mammi si bo, če bo izvoljen, stroške bogato povrnil, če pa izvoljen ne bo, je načrt bolj na kratko priviti svoje kooperante, dokler vnovič ne spleza na 18-karatno zeleno vejo. Do takrat bodo ti itak pozabili, da je bilo kadarkoli kaj bolje. Politika je riskanten posel. Z velikimi donosi in nemajhnimi izgubami. Vse je v zraku. Mešanje jogurta. Majda Fahim. Čez sever na jug. Ljubim te ne glede na vse in vedno sem s tabo. Za razliko od mene, ki sem zvest, je Majda z mano, ko je z mano, potem je s kom drugim. Tudi prav. Mansur in Sule vino mešata z gaziranimi napitki. Čisto je premočno za saharski želodec. Sule je zaljubljen. Vedno se stiska z isto dvajsetletnico, ki enako čuti do njega, a se bo vseeno poročila s starejšim moškim. Upa, da ne tako kmalu. Mansur menja. Njemu se v bistvu fučka za ženske, on je vojščak in kronist razdajanja. On fabricira katalog medspolnih odnosov. Zato ženske, svoje in tuje, na žuru vedno obleče v satenasto večerno obleko z naborki in volančki, ki jo je kupil ekstra za to, da v njej plešejo. Zanj in zase. Potem pleše tudi on in konča s sonožnim skokom z mesta na rob steklene mize. Ko se bo ta prvič in zadnjič razbila, bo morebiti spremenil vzorec. Ali pa kupil novo mizo. Morda bolj trpežno in nižjo. Mansur mi v uho pripoveduje, kako je bil leta nazaj pri dekletu, ki je stroške najema dvosobnega stanovanjca delilo z obubožano in zelo verno družino s številnimi otroci, katerim je neonsko pisalo na čelu, da za njih mobilnost navzgor ne velja. Z dekletom sta večer preživela v družbi dveh nepovabljenih orjakov, prijateljev njenega bivšega moža. Mansur je bil gotov, da ga bosta zaklala, razkosala in z njim nahranila potepuške pse. Nič takega. Samo malo družbe in nekaj drobiža sta potrebovala. V sosednji sobi je celo noč jokal otrok, babica pa se je v snu nekomu zahvaljevala. Zjutraj je Mansur babico spoštljivo poljubil na vrh čela, ji v roke stisnil sto dirhamov in odkorakal iz pekla. Odrasel je na robu pekla par ekselons, na robu rdeče četrti v mestu Tantan. Tantan je ključno mesto za obe strani v zahodnosaharskem konfliktu. Tam je bila ustanovljena osvobodilna fronta Polisario, saj je večina saharskih izobražencev po poreklu prav iz Tantana, ki je bil po drugi plati glavna maroška vojna baza in izhodišče vseh večjih operacij v Zahodni Sahari. V Tantanu se je začel in izpel dopust maroških soldatov. Zato je premogel čisto legalno rdečo četrt, kot v Amsterdamu, samo bistveno cenejšo. Druga taka četrt je bila v Dakhli. Raziskovalec moderne zgodovine jo prepozna po neuglednih vrstnih hiškah z miniaturnimi okenci za skeniranje klientele. Tantan in Dakhla še danes veljata za škandalozno kurbirska, čeprav so koncentrat nadomestnih mam že zdavnaj odplaknili branjevci s cizami, ki od vrat do vrat skovikajo oop-hoouuu ali pa čivkajo beabea… hadra in penetrantno trobljenje kamionov-cistern, ki prodajajo pogojno pitno vodo. Za kontrast so rumeni avtobusi privatnih šol, ki decentno pohupajo in čakajo, da se malček s cukrom v riti prebije čez trideset metrov džungle med domačim pragom in prvo stopnico na avtobusu. Kot v Ameriki. Rdeče četrti ni več, borbena morala ni več prioriteta. Je samo še specialna četrt za spreobrnjene Saharce, za tiste, ki so se s figo v žepu ali brez nje priklonili kralju. Kot Sulejev stric Abumažid, ki je ravno te dni skesano razkril, da v resnici ni disidentski odvetnik, ki mu naj bi okupator zaradi njegove politične drže zlomil hrbet in ga brez procesa obsodil na večno brezposlenost, nego nasprotno, da je bil vsa ta leta do danes sodelavec tajne maroške policije. Take mizernosti zasekajo v tkivo. Tudi v moje, saj sem bil lani prav njemu našteval poznanstva na drugi strani demarkacijske linije. Četrt je takoj na vstopu v mesto, vsem na očeh. Hiše so v njej višje in lepše, vzdušje pa še za odtenek bolj šizoidno, kot je sicer. Denimo v Mansurjevi družini. Oče, polkovnik maroške vojske na eni strani in njegov starejši brat, visoka živina pri Polisariu, na drugi. A specifika, ki je Mansurja najbolj usodno zaznamovala, se je tikala južnega roba vrta njihove vile. Za zidom se je razprostiral tantanski pussyland, rdeča četrt. Dva višinska metra opeke sta predstavljala mejo med individualnim poukom z vsemi protekcijami ter med bestiarijem oddajanja intimnih organov v najem. Misterije seksa je Mansur spoznal pri dvanajstih. Takorekoč soseda mu ga je pofajfala za pol škatlice očetovih cigaret, pol današnjega evra, ga nato poslala v trgovino po šopek peteršilja in dva paradajza ter mu ga ob vrnitvi še enkrat gratis pofajfala. Tega je bilo potem še veliko. Žepnina je povsem zadoščala za kritje tudi bolj ekstravagantnih potreb. Zdaj Mansur počasi prihaja v leta, ko človek postane izbirčen, če ne kar čmerikav in siten. Navzven ga izdajajo povešena ramena, nastavek pleše in trebušnega šlauha. Intenzivna je raba telesne substance. Binarni ritem minevanja mesecev in let, se pravi dva tedna razvratnega, cel svet ljubečega gasa do daske in dva tedna plitkega dihanja, mižanja in mačjih korakov do naslednje profesorske plače, zahteva svoj davek. V sušnem obdobju mu pridem prav jaz, takrat visiva skupaj kot stara zakonca. Brez prebite pare v žepu raziskujeva mesto. Njegovo mesto, moje mesto. Pod drobnogled vzameva denimo hotel in bar Doums. Predvsem bar je izjemnega pomena, saj funkcionira kot edina cenovno dostopna alko štacuna v Dakhli. Njegov lastnik je absolutno prvi Saharec v zgodovini človeštva, ki služi s prodajo alkohola, kar je hud greh. Da bi se odkupil, spekulirava, svoj kamp in motel Moussafir že deset (10) let prenavlja, ruši, dograjuje in spet ruši. Še preden zaključi dela, zruši in začne znova. Ali pa končani objekt nadzida s še bolj ambicioznim projektom. Ali pa vse skupaj zasuje z nekaj tisoč tonami peska. Da nastane nasip, vreden tankerskega terminala, za katerim bi se neobstoječi gostje lahko na miniaturni plaži kopali zaščiteni od neumornega vetra. Stvar dobiva faraonske proporce, medtem ko lastnik dezinficira vest in svoj lepljivi denar. In učinkuje kot edini približek Zavoda za zaposlovanje. Takega, ki dejansko zaposluje in skozi desetletje zagotavlja znatno število delovnih mest. Poleg talenta za molžo denarja ima torej nek etos, ki ga konstantno preizprašuje v silovitem blišču novega sveta. Človek je kapaciteta, midva z Mansurjem pa sva tiha opazovalca nians sociale in kot taka daleč od običajnih ljudi. Ti nočejo biti turisti v življenju, želijo poslanstvo, misijo, karkoli. Na vse kriplje zavračajo točko, ko preostane le še vzklik samopomilovanja: pustili ste me zunaj kot nepobrano poljščino! Oni bi samo in preprosto bili, živi. Ker Dakhla je kurba. Če jo ujameš na levi nogi, ali pa ona tebe, si ga nadrajsal: otroci za tabo mečejo kamenje, sluzavci se ti obešajo za vrat, prodajalci te demonstrativno ignorirajo, pijani policaji ti skušajo naprtiti kak prekršek, ljudje na ulici te odrivajo… Če kasneje vstaneš, se strinja Mansur, je prej noč. Ki like obupa spremeni v film noir. V katerem se voajerji počutijo dobro. Tudi ko so konfrontirani z junaštvi snajperja iz Targuista. Fantomskega fotografa, ki je s teleobjektivom posnel, kako žandarji brez diskriminacije vsakega, ki pelje po cesti iz Tanouta v Al Hoceimo oberejo za mitnino. Snajper je posnetke zmontiral v dvominutni filmček, v katerem kraljeve kače štiridesetkrat, enkrat vsake tri sekunde, zarubijo denar. Nakar ga je kot brezplačno gsm video vsebino preko spleta razširil med ljudstvo in potemtakem tudi nepismenim, torej dvema tretjinama maroške populacije plastično ponazoril kataklizmične dimenzije korupcije v Kraljevini. Rezultat je bil, da je nekaj žandarjev šlo malo v zapor, ostali se odtistihmal dvakrat ozrejo čez rame, preden zavihajo rokave, snajper pa naj bo do smrti pazljiv, komu se hvali. Nič mu ne zavidava. Vse je na svojem mestu. Vsak na svoj način prenica v mehanizme nove ekonomije. Kako recimo kopija čisto legalno postane original? Zelo preprosto. Najprej je solidno izdelan in ne ravno poceni original. Nato se pojavi manj solidna in mnogokratno cenejša kopija in original je prisiljen kopirati kopijo – nižati proizvodne in distribucijske stroške na vseh koncih in krajih, da bi na koncu postal slaba kopija kopije, se pravi originala. Kopija kopije originala. Stranka ni kralj, je samo jebena stranka kapitala, ki se gre svojo asimetrično vojno s konzumenti. Za vsako drobtinico, ki ti jo prepusti, ukrade tri štruce življenjske energije, lično zapakirane v papirnate listke z vodnim žigom. Kot nekoč naciji: sto talcev za enega padlega esesovca. Ali danes Izraelci: tisoč Palestincev za enega zulufičarja. Zločin in globa, keš in sram. Do groba. Vmes Mansur skorajda ihtavo odda svojo porcijo sperme v božje naročje. Ker ga vse zanima bolj od samega akta. Ta je pri njemu ad acta. Mansur najraje opazuje. Opazoval je rad že od nekdaj. Sebe in svoje pleme plavati v redki župici zgodovinskih neslanosti. V kamniti juhi večnih resnic: veliki jejo male. Tudi če ni kake pretirane lakote. In vsak naslednji člen v verigi je desetkrat bolj kontaminiran od svoje žrtve. Ker Mansur spada med male, ga to jezi, ta zamrznjena večnost, babuškasta hierarhičnost. Osem krogov pekla, od podzemlja do nebes. Naprimer geneza medmagrebskih odnosov: Maroko in Tunizija dobita neodvisnost, Alžirija pa krvavo kolonialno vojno. Tri osvobajajoče se države so bile med dolgim maršem v suverenost sicer sklenile pakt o medsebojni pomoči, a bil je to račun brez krčmarja, oziroma Francije, ki je že v vrtcu znala od zadaj naprej zdeklamirati divide et impera. Da bi »rešili alžirski problem« tunizijski Habib Bourgiba in maroški Mohamed peti organizirata konferenco v Tunisu. Alžirski vladi v eksilu njen mecen in gostitelj Mohamed časti čarter letalo do Tunisa, ki pa ga francoska tajna služba ugrabi in prisili k pristanku v Oranu, Alžirija. Nesojena vlada seveda odfrči v ječo, do alžirske neodvisnosti, šest dolgih let in milijon žrtev vojne kasneje. Ko se kmalu zatem premierno srečata Ben Bella, prvi alžirski predsednik in naslednik Mohameda petega, Hasan drugi, je Ben Bella, eden od potnikov na tistem letalu, ves penast od jeze. Nič kaj diplomatsko vpraša:

»Kaj loči Maročana od osla?«

Hasan drugi se filozofsko zazre v skodelico metinega čaja pred sabo in hladen kot špricer odvrne:

»Tale mizica tu med nama«.

Najkasneje od takrat velja Maročan za zvitorepega prevaranta, Alžirec pa za maščevalnega agresivca. Tunizijec je enostavno rit. Libijci so ovce. Edino Gadafi je faca. Vino, kola, vino, kola, cmok, cmok. Preglasna glasba z mp3 predvajalnika in na velikem ploščatem ekranu odsotno-histerično tresoča se ženska slanina do amena butastih arabskih videospotov. Namesto porniča. Zabavna je mestoma kolosalna nesinhroniziranost glasbe in slike. V fundamentu se nekako spet vse ujame. Dudl-dudl, guz-guz. Tuintam kaj malega pomalicamo. Slana jedrca in semenke, morda kolač, ki ga speče hišna pomočnica. Na polju dostave hrane je Dakhla še v povojih. Za kaj bolj konkretnega je treba stopiti ven, kasneje. Saharci jedo z rokami. Za žlico pravijo, da je kot očetova žena. Nedotakljiva. Nekaj plehnato mlačnega, nekaj kar onemogoča stik z bistvom, ki je, da s prsti ČUTIŠ, kaj si nosiš v glavo. KAJ si nosiš v glavo je pri tem, paradoksalno, manj pomembno. Denimo masten kuskus ali razkuhan riž s pljunkom omake. Vročo reč z dlanjo oblikuješ v mini kefte, ki si jih brez packanja skušaš flikniti v usta in paziš, da ne fašeš opeklin prve stopnje. Pranje zašmiranih rok je zagaten preizkus praktične inteligence, glede na to, da se s karentno vodo dela v rokavicah. Manj zahteven je konzum ribiške racije v pajzlju ob avtobusni postaji Massira žuž v novem delu Dakhle. Dobesedno: ribiška racija. Sestavljata jo velika bela riba in manjša mešana riba, bela ali plava, kakor nanese (kar ostane na umazanih tleh odkupnih postaj), s krožničkom vročega tomatenzosa, lepinjo in polovico limone. Racija človeka moje ješčosti pošteno nasiti in košta piškav jevrček. Utrujeni, vedno mokri ribiči, ki vstajajo ob treh-štirih zjutraj in končajo pozno popoldne, svoje racije konzumirajo z religiozno spoštljivostjo. Kaki pretirani empatiji pa zopet ni mesta. Predstavljajmo si samo strašno usodo rib, ki končajo v perfidni daviteljici mreži: breztežnostno plavaš in sanjaš žnablje ribje Andželine Žoli, ene take špehate kirnije, ko te kar naekrat obvije nekaj ostro tenkega. Trzneš v snu, da se rešiš morastih spon, a te te samo še močneje obvijejo in ko naposled prebiješ ledeno opno do budnosti, si že skrivenčen v nenaravni pozi in ostro & tenko te davi in karkoli narediš, je samo še huje. Hropeš od panike, utrujenosti in pomanjkanja kisika in v tisti prijazni akvatični posteljici se utrne tvoja luč, kot življenje kraljeve družine, ki jo v postelji umorijo prevratniki.

To ni potovanje, to je tranzicija.

Zopet onstran, na lokaciji s pustolovskim imenom Casa espagnol, ki s celinske strani nadzira dostop v laguno, sem v zavetju zdemolirane stavbe utaborjen poleg ribiča Mustafe. V bistvu je Mustafa poljedelec-živinorejec iz mesta El Kelaa des Sraghna, severovzhodno od Marakeša. Njegova žena je v sto kilometrov oddaljeni Dakhli, enajstletni edinec Jusuf pa je na obisku, ker so počitnice. Jusuf se uči ribariti in vmes se nekaj malega uči iz zvezka. Mustafa je potrpežljiv in razumevajoč. A pod opno spokojnega lica je nekaj bolj divjega. Element nestabilnosti, ki človekov obstoj frcne v zrak kot kovanec. Mož ali glava. Glava: Mustafa je bil pred leti moral braniti ženino čast. Naredil je to temeljito in dobil deset let zapora. Odsedel jih je šest, se tačas priučil za mizarja, električarja in vodoinštalaterja. In gotovo sklenil tudi kak pakt. Zdaj je tu v kolibi, skrpani iz segmentov razpadlega hladilnega kontejnerja in lovi ribe na črno. Da zasluži denar za popravilo naložbe – restavracije na cesti do garnizije Awserd, ki so jo neznanci med njegovim arestom izropali in zdemolirali. Da začne spet znova. Kot tisoči drugih, skritih po zalivčkih, za skalami, pod previsi, v vlažnih luknjah, pod ceradami in v polivinilastih šotorih tisoč kilometrov dolge obale. Mustafa ima v razpadlem španskem stolpiču na konici rta zimprovizirano hladilno skrinjo. Če jo božje muhe napolnijo, vsak peti dan pokliče šoferja šampionsko zarjavelega landloverja, ki iz Dakhle pripelje led, hrano in tekoče potrebščine ter ulov odpelje na tržnico. To so potem tiste frišne, skorajda žive ribe. V Casi espagnol pod krznom prividnega miru vlada fatalistični alarm prve stopnje. Ocean je naplavil dva mrtva ribiča. Pretreseni rezervist kraljeve mornarice z druge plati rta, ki po diktatu EU z dvema kameradoma opreza za morebitnimi prebežniki, je našel prvo truplo. Od takrat govori veliko o bogu, Koranu in o tem, da moramo ljudje delati dobro in biti vsak trenutek pripravljeni, da nas Stvarnik pokliče k sebi. Tu zdaj ni prostora za agnosticizem ali celo ateizem, čeprav ga je le nekaj dni nazaj živo zanimalo, ali imam kakšen viski. Trupli sta bili goli, kar pomeni, da sta se utopljenca na neki točki skušala rešiti s plavanjem. Verjetno je krepnil izvenkrmni motor in sta veter in Kanarski tok barkačo začela odnašati v smeri Kapverdskega arhipelaga. Golota pomeni tudi, da so v bližini po vsej verjetnosti še druga trupla. Kar moje veselje do kravlanja v idealno toplem morju nekoliko relativizira. Če smo natančni se išče samo še eno truplo, ki pripada dvajsetletnemu mladeniču iz Nadorja. Bibavica ga zna odložiti prav v tem zalivu, v Mustafove mreže, ki jih ta dviga oblečen v razpadajočo potapljaško obleko, sede na prirejeni kamionski zračnici, z nerodno pokrpanimi plavutkami na nogah, ki mu služijo namesto motorja. To so ti šlauharji, ki z natančnostjo švicarskega geodeta zasedajo vsako razpoložljivo ped obale. Na skepso vzbujajočih, z mrežami, parangali in kamenjem otovorjenih zračnicah se trmasto odrivajo od brega, se cele dneve bodejo z valovi in vetrom in če je tombola, se tudi vrnejo otovorjeni. Ker jim je morje tuje in okolje sovražno, so ves čas v strahu pred utopitvijo, pa da jim bodo kremplji oblasti zaplenili opremo in jih pregnali ali jih z milostnim ropom resetirali na točko nič. To je ta ribiška gverila, morski lumpenproletariat, zadnji privesek v verigi maritimnega plenjenja. V oči pade, da so ribiške fabrike, ki vsepovprek izsesavajo teritorialne vode, zelo dovoljene, priobalni ribolov s felukami je reguliran, se pravi podvržen kapricam lokalnih šerifov, a dovoljen, drobno nabiralništvo in peškarija z laksom, majhnimi mrežami in kamionskimi zračnicami, ki enostavno ne more narediti kake večje škode, pa sta prepovedana. Šlauharji so priljubljen plen žandarjev, ki uprizarjajo prave pogone, da bi se v smislu glavne dopolnilne dejavnosti dokopali do tistih nekaj ekstra fičnikov, ki bodo tečne, morda nezveste soproge daleč na severu potešile s kakim parfumom ali capico več. A šlauharji se ne dajo. Kot zombiji vstajajo s spaljene matke zemlje, znova in znova. Ne glede na to, da še nikoli nikomur ni uspelo začeti znova. To ne obstaja. Lahko samo nadaljuješ, ali pa odnehaš. Mustafi največ preglavic dela samota. Ko si sam, se boriš z lastnimi strahovi, če imaš družbo, se ubadaš z drugimi, to pa je že skoraj kot televizija, ki je dobra, ker odganja zle misli, pravi Mustafa. V bistvu lahko reče alhamdulila: je na ugodni, lepo zaščiteni, od hranljivih struj izdatno obliti točki. Prav smešno izgleda, ko na stokrat poflikani zračnici z gagajočimi gibi drobenclja čez zaliv. Smešen sem tudi jaz. Ko sem tu, si želim na ono stran, ko sem tam, si želim na to stran. Dežele, ki jo dobrih trideset let paralizira butast konflikt: eni trdijo, da so tu že od nekdaj, drugi prisegajo, da so bili tu še pred tem. Prišleki so polni upanja, staroselci pa žalosti. Motijo se oboji. Dejstvo je, da je na sredini zaliva sraga peska, na kateri se ob oseki zbirajo kormorani. Morda je to kraj, kamor spadam, pomislim, ko na skali poleg stražnega stolpiča z žlico brodim po loncu ribje mineštre z rdečo peso, rumenim korenom, grahom in repo. Ujamem listič lovora iz soteske pod Borštom nad Dragonjo, v kateri so med drugo svetovno vojno domačini skrivali ameriškega pilota, ga obližem in frcnem v velebitsko razpihani zaliv.

Sladka je njegova grenkoba.

Ni grenkoba pravzaprav.