Rebalans

Ulica je ravno prav široka, s sklenjeno vrsto tipskih pritličnih hiš. Njihova edina individualnost so različni odtenki bledo rumenih fasad in vhodi, ki so vsak okrancljani z drugačnimi ploščicami. Ostanki teh so za okras končali v cementu pred vhodom. Ulica je celo asfaltirana, v podeželskem arabskem stilu, se pravi premazana z bitumnom in posuta s finim gramozom, ki se fino lepi na podplate in gume. V primeru poledice bi to bilo fenomenalno. Tudi pločniki dajejo izpod kupov peska in mivke, ki jo veselo vrtinči veter, slutiti svojo končno podobo. Urejena soseska je to. Pravcata mini četrt s tri krat tremi pravokotnimi otočki s po šestimi hišami vsak, od katerih tri zrejo na jug, tri pa na sever. Na številki triintrideset je moj zadnji dom. Po dolgih mesecih nomadizma presneto paše imeti trdna tla pod nogami in nepremično streho nad glavo. In stranišče s čisto pravo školjko, znamke Jacques Delafon in s keramičnim kotličkom, ki pa žalibog ne funkcionira. Tudi pipa nad umivalnikom je kaput, zato pa v vseh smereh solidno deluje tuš, s pomočjo katerega se napolni plastično vedrce, ki z odločnim gibom odplakne tisto malenkost, za katero se je telo v procesu presnavljanja odločilo, da je kljub varčevanju neuporabna. Kopalnica je zelo priročna, med tuširanjem jo lahko pošteno poškropiš in popackaš in potem z nekaj potegi metle, ki ima gumijasto brisalo namesto ščetin, pikobelo očistiš. Izjemno dragoceno je prikladno okence za evakuacijo osebnih dišav. Tudi ogledalo, v katerem vidiš tisto, kar raje ne bi, ni od muh. Ščurkov je bolj malo, so pa veliki. Deskriptivni Amerikanerji jim zaradi značilno močnatega zvoka, ko jih speštaš s podplatom pantoflja, rečejo water-bugs. Drugih žuželk na račun prijetno temačne, sinje modro obarvane notranjosti skoraj ni. Mrčes modre ne mara, zaradi močnih vetrov je večino časa itak prikovan na tla. Biti muha, kaj šele komar v Dakhli je čista beda. In če se ti že uspe dvigniti v zrak, te brž ščapne ena od sestradanih ptic. Hiša je zgrajena v andaluzijskem stilu: prostorne sobe z visokimi stropi, teraco na hodniku in v kuhinji, zračna shramba in ozke stopnice, ki vodijo na obzidano teraso. Ker v okolici ni nobenih nebotičnikov, bi se na njej lahko brez težav sončil gol, če ne bi bil rahlo izven FKK forme. Zaenkrat na njej v glavnem sončim ročno oprano žehto, ki je bila mila in vode že pošteno potrebna. Kuhinja je s prostornim pultom, prekritim s keramičnimi ploščicami uporabniku sila prijazna. Na njem brez težav odpiram cedeče se mange, ki so ravno začeli kapljati na tržišče. In ananase, melone in dinje. V kuhinji je tekoča voda, poševno stoječi hladilnik in štedilnik s sumljivo jeklenko plina. Dokler ne smrdi propan-butanu, je vse še v redu. Celotno stanovanja je prebarvano s sijajno oljnato barvo, mat tu ne gre v promet. Kar niti ni tako strašno dobra ideja, saj hiša nima izoliranih temeljev in potem vlaga, ki se dviga skozi stene, zaradi te barve nima kam, kar ima za posledico plesnenje sten in neestetsko luščenje ometa. Predvsem v prvi sprejemnici od vhoda sem, ki je postala moj začasni dom. Celotno površino sobe prekriva debel kitajski tepih iz trdožive sintetike z ujgurskimi vzorci, ob vseh stenah so kvadri trde penaste gume, tapecirani z modro-zlato tkanino, ki se barvno ujema s preprogo in z morjem pripadajočih blazin. V kotu je nizka mizica s priborom za čaj in to je vse, kar se pohištva tiče. Tradicionalni aranžma je namenjen kvalitetnemu dvoetažnemu valjanju po tleh. Je vse obenem – postelja, kanape, divan, miza, podstavek in stol. Kljub vsemu sem iz kamiona privlekel še stabilno kamp mizo, za moje digitalne igračke, ki so vendarle navajene nekoliko bolj specializiranega pohištva. Za tiste tri praktično odslužene napravice, ki so bolj kot igrače orodja za moje preživetje. Ne vem, ali so zanič, ali pa jih ne znam uporabljati, saj si moje preživetje komajda zasluži to ime. Rezerv itak nimam in že več kot pol leta mi nihče ni nakazal nobenega honorarja. Niti enega jevrčka. Banda enostavno ne plačuje več, tak je razvoj poslovne etike in logike. Pa naj jih tožim, če se mi zdi, da bo hasknilo. Dejstvo je, da za tožbo nimam finančne potence in da me ta itak ne bi nikamor pripeljala. Dejstvo je še, da mi je bila na podlagi ostudne strokovne laži podlo ukinjena tudi bolniška in da je trodnevni rok za pritožbo minil kakih pet mesecev nazaj. Zdravniki, kot vsi ostali državni uslužbenci imajo normo, do kod smejo obremeniti državni proračun, naj stane, kar hoče. Pa naj jih tožim, če želim. S krivovernim naklepom (ki ga nisem niti tajil) na vesti, da se bom z NAŠO bolniško na drugi celini šel la dolce vito, ha! Moj zdravilni raj na zemlji, moj sanatorij je po novem purgatorij v stečaju. Vsak strošek je strošek preveč. Premikati se moram čim manj, pri hrani je treba fanatično varčevati in bog ne daj, da mi crkne kaj na kamionu. V tem primeru ga lahko kar na licu mesta pustim stati, zbašem najnujnejše v plastično vrečko in odkolovratim nazaj proti obljubljeni deželi Evropi. Ali pa vse skupaj zažgem. Ali pa crkovino stokrat pod ceno skušam prodati po kosih. Na robu prepada sem, na robu propada. Za mano je nekaj tednov zaprepadlega strmenja v praznino elektronskega bančnega računa, ki sem mu naredil konec, ko je posedanje v cyber kafejih postalo predrago. Za mano so tedni iskanja najcenejših trgovin. Barantanje s prodajalci je iz športa neopazno mutiralo v nujo. Tedni, ko je kriterij zdravosti hrane brez milosti izrinil kriterij cenenosti in sem naposled končal na ploščatih hlebčkih subvencioniranega kruha, devet centimov za komad. In ko je še zadnji bankomat nepreklicno zavrnil moje vedno bolj patetično skromne zahtevke za dvig gotovine, je napočil čas tiste famozne zadnje večerje, ko si rečeš, ma kurc in si z zadnjimi fičniki privoščiš najlepše sadje, kar ga Dakhla premore. Mango, ananas, avokado in tri vrste dinj. Mater je to bilo dobro. Zdaj je situacija taka, da sedim v zatemnjeni sobi. Od zunaj prihaja tečni vrišč razigranih otrok. Pred sabo kot šolarček, ki bo fasal z ravnilom pred šolsko tablo mevžasto držim iztegnjeno dlan levice, na kateri so štirje kovanci. Trije po eden in eden za pet. In nobeden nima, tako kot denimo brezvredni maroški bankovci, niti portreta Hasana drugega, ki izgleda kot Sandra Bulldock v antipatični verziji, pa da se vsaj malo nasmejem. Suma summarum premorem še osem dirhamov. Manj kot en evro. To je vse moje premoženje na vseh sedmih kontinentih. Star sem petdeset let. Nepremičnin, obveznic ali zavarovanih bančnih naložb nimam. Tudi ne družine, razen podedovane žlahte. Kar se prijateljev tiče, še delam na definiciji tega izmuzljivega fenomena. To je za se zjokat. Tišči v prsih, tišči v grlu, **pušča iz očesnih kotičkov, sluz je iz nosa. Vse kar v življenju imam je zmahan kamion s polpraznimi rezervoarji. Zdravje sedemdesetletnika, optimizem Franza Kafke, poskočnost Stephena Hawkinga. To je za crknit. Če se ozrem nazaj, vidim eno samo jadinbedno klobaso. Za se fentat. V nasprotni smeri je zid. Težko bi rekel, da me zanima, kaj je za njim. Počasi se mi dozdeva, da sem vse filme že videl. Tako se počutim. Kar je bedarija: ker to ni res in ker bi si skoraj vse filme lahko ogledal še enkrat. Nič nisem še videl. Vdal sem se. To bo to.

Ideja je, da zdaj prekinem to burlesko in se enostavno odpeljem. Naravnost na vzhod. Da se peljem in peljem, dokler ne zmanjka nafte. In da potem počakam, da zmanjka vode. Potem bo pa že kako, na zrak, itak. Želja je, da bi nafte zmanjkalo na ravnem terenu, po možnosti ob kaki košati akaciji in ne na poševni rebri ali celo na strmini. Kjer cilindri še zadnjič krehnejo, se skratka ustavim, se ljubeče objamem čez ramena in počakam prihod najboljše sosede Matilde, hlip. Če sem že živel kot mravljica faraonka, bom vsaj umrl kot faraon. Brezdelen. Vsekakor je pravočasni odhod edina smiselna oblika zaključka življenjskega projekta. Vsekakor. Odhod je lahko gromoglasen, kot v primeru ljudi-bomb ali pa zadnje čase tudi pri nas vedno bolj popularnih semtex dedijev. Lahko pa je tih in diskreten v mojem stilu, ki odhajam brez pompa in odvečnih besed, buuuhuhuhuuu. Nekako tako kot mlad, zelo lep fant, ki sem ga mesec ali dva nazaj na obali lagune, za obzidjem mestnega pokopališča videl ležati na golih tleh. Z glavo na vzhod, proti Meki, z nogami skupaj, z dlanmi na trebuhu, z dvema ploščatima kamnoma na vsaki strani glave. Morda dvajset let star je legel in čakal, da mine. Zadnja gesta obupa ali zgolj rafinirane limanice za mlahavo sentimentalne homoseksualce iz stroge mamke Evrope? Dober trik, šepava izbira lokacije. Pa ni šlo za noben trik, fant je bil smrtno resen. Tudi ko sem stoječ nad njim po nesreči spustil cvileč prdec, ni niti trepnil z očmi. Skratka, kot običajno sem idejo pobral od drugod. Samo da je s kamionom stvar nekako bolj glamurozna, kot meni nič, tebi nič, leči ob nekem pokopališču brez nagrobnikov v prašna, tisočkrat poscana tla. Eni imamo pač srečo, ni kaj, hlip. Kot pota življenja, so tudi pota smrti nedoumljiva. Jaz sem sicer časovno pririntal trikrat dlje od mladeniča z britofa, to pa je tudi že vse, ker nafte baš mnogo nimam. Če se vendarle ne najde še kak čisto zadnji adut v zmečkanem rokavu, kak neodkriti meander limita na bančnem računu, kak poškodovan bankovec, ki ga hudič med žrtjem muh podtakne nezbranemu blagajniku v banki. Ko preklopiš na html način, je iz presušenih tlačenk in zgoščenk življenja vedno mogoče iztisniti še eno zadnjo kapljico loja. In še eno. Ki samomor iz zasede prekvalificira v rahlo vratolomno, v bistvu pogumno kartografiranje le redkim specialistom znanih kotičkov puščave. Jebi ga, tudi od Marinerja na Marsu še ni kake konkretne koristi. In tok-tok. Aja, ura je četrt čez poldne, na vratih je Lham, moj gostitelj, ki ima samo en ključ svojega stanovanja, ki ga je dal meni, ker noče, da se počutim utesnjeno in ga zdaj vsak dan opoldne preč čakam kot stara mamka, ki mu razen starih preluknjanih najlonk nima pod milim nebom česa ponuditi. Cagavo odprem železna vrata in se soočim s čokatim, precej temnim tridesetletnikom, ki dahne čez decentno nasmejano verigo brezhibno belih zob:

»Zdravo, how are you?«

Lham govori angleško, rariteta. Odločen je, da se bo dvignil nad svoj stan. V tej odločenosti je včasih zaznati podton resignacije. Njegova mati je umrla pri porodu, oče pa je nekaj let zatem v kraju brez imena zapeljal na mino. Lhama sta vzgojila teta in stric, Mbarka in Bužema Bahia, ki sta ravno takrat bila odsedela vsak po deset let zapora in raznoraznih mučilnic in to zaradi ene zastave gibanja Polisario. Sedemnajst let kasneje je stric dobil sto tisoč dirhamov odškodnine za preživete muke in mučenja. Se pravi je leto uničenega življenja vredno okroglih devetsto jevrčkov, brez zamudnih obresti. Teta ni dobila nič. Lham živi v tipski vrstni hiši, ki so jo maroški okupatorji postavili za pregnance z območja Bir Anzarane, ki je bilo vojna cona in je to še danes, petintrideset let kasneje. Oblastem ni čisto prav, da sem tu. Po ulici se je cel teden smukal policajski vohljač in zasliševal sosede, da kaj delam tu. En dan enega, naslednji dan drugega. Dokler cela ulica, razen Lhama, ni bila topogledno izprašana.
»Zakaj mene ne vprašajo,« se je jezil Lham. Čisto po nepotrebnem. Zasliševanje ni bilo namenjeno zbiranju informacij, te so bile že davno zbrane, temveč sporočilu vsem zainteresiranim in nezainteresiranim, da jih od kralja brat opazuje. Lham ima pet bratov in sester, on je takorekoč enajsti brat. Kako naj mu povem, da sem pri njem toliko časa predvsem zaradi zastonj hrane, ki jo vsak dan za kosilo in večerjo z druge strani ulice pošlje starejša, kot on še neporočena sestra, na velikem krožniku mejd in čajna, profesionalno prekritem z elastično folijo in s hlebcem doma pečenega kruha počez. In kako prav mi pride, da ti ljudje za nič na svetu za svoje usluge ne bi vzeli denarja, tako da vsake toliko prevetrim notranjost mojega tovornjaka in Lhamovi sestri po sinu njene mlajše sestre pošljem kako bolj ali manj posrečeno darilo. Žicar v Afriki. Neprostovoljni. Je možen še večji poden od podna? Večina Lhamove družine se obnaša še vedno tako, kot bi živela v veliki družinski hajmi na zlatih peskih Bir Anzarana. Tradicionalni kodeks obnašanja je edini zakon. Spomin je šibak, zato je kodeks treba ponavljati iz dneva v dan. Zahodna Sahara je dežela brez zgodovine. Pisane sploh, pa tudi oralne bolj malo plinka po ustih. Slednja pozna bukolično prazgodovino, ko je bilo vse idealno in super in so žene in kamele in drobnica obilno rojevale, ter novejšo zgodovino z brezšivnim prelivom v sedanjost, ki je ena sama krivica, tuga in bol. Ali je pomanjkanje zapisanih izročil nujno slabo, ne bi vedel, gotovo pa je to dejstvo omogočilo despotu Hasanu drugemu med neko diplomatsko rundo izreči famozno retorično vprašanje:

»Kaj bo tem nepismenim saharskim pastirjem lastna država?«

Meni je Zahodna Sahara še vedno neznano vesolje in Dakhla mi je to, kar je modernim kozmonavtom Mednarodna vesoljska postaja. Izhodišče za izlete v neznano. Ob vrnitvi ali če bognedaj pride do kake nesreče pa ultima Thule, rešilni otoček na spoju dveh oceanov – peščenega in vodenega, do katerega je treba nekako prigrebsti, pa bo vse še v redu. S to razliko, da je tokrat moja vozovnica enosmerna z neznano končno postajo in seveda me bo strah smrti, če pa me je strah že življenja. Nejeverno se sprašujem: je to vse, je to res to? Kdaj smo prav zares in čisto mrtvi? Baje, ko izgubimo vero. Vase, v ljudi, v naravo, boga… Torej sem mrtev že dolgo in se mi nič kaj takega ne more več pripetiti. Mečem si pesek v oči: up in vera sta vedno tam nekje zadaj. Vidim po tem, da mi je tudi tokrat težko, ko odhajam, namesto, da bi se veselil novih krajev, novih spektakularnih akcij našega posebnega poročevalca v neposrednem prenosu: v živo s smrtne postelje.

»Danes popoldne grem, ključ lahko tokrat kar s sabo vzameš,« rečem Lhamu, medtem ko junaško goltava kamelji kuskus, on z golimi rokami, jaz z žlico. Odkar sem pri njem na obisku, se je zredil, jaz pa nič. Je treba najprej prinesti not za nazaj. Kot se za njegov rod spodobi, Lham ne pokaže nobenih čustev, ko se mi zazre v oči in reče:

»O, kdaj pa spet prideš?«

»Ne vem, tokrat grem malo na slepo srečo, a la mulana.«

»A la mulana,« se nasmehne Lham, to je njegov najljubši koncept. Če bi živel v brezbožni Evropi, bi bil morda hazarder, tako pa je dober musliman, ki moli petkrat na dan in aktivno spoštuje pet stebrov Islama. Kot vedno rigne alhamdulila, malomarno zmeče ostanke hrane na pladenj, ker dober musliman se ne ukvarja s smetmi in pohiti v naročje obvezne sieste. Dve uri kasneje vstane kot voden izstrelek, se napol v snu poslovi in mimo inženirske kasarne z napisom »bog, kralj, domovina« oddrsa v drugi polčas službe. Flegma zavzame pozicijo odpravnika paketnih poslov pri najboljši avtobusni družbi, za katero bi bil marsikdo pripravljen ubijati, njemu pa že pošteno preseda. Tačas čisto počasi znašam kramo v Fatmana in vmes spustim kako solzo. Zavlačujem čisto do konca, skoraj do trenutka, ko se Lham vrne iz službe. Ko za sabo pustim kontrolno točko pred Dakhlo, je skoraj že noč. Peljem se pičlih petindvajset kilometrov, do točke s poetskim imenom PK 25, ugasnem motor in brez dram zaključim še en dan v mojem življenju. PK 25 je deloma asfaltiran gol areal za mizastim hribčkom na dnu lagune – darilo kdove katerega guvernerja ljudskim množicam. Je edina, donekod urejena rekreacijsko-sprostitvena točka za domačine, če v primeru Dakhle sploh smemo govoriti o domačinih. Pokonci sem, ko je sonce še mlado, ne smem zamuditi nabiralcev školjk nožničark, ki živijo v pesku in se jih lovi, verjeli ali ne, s ščepcem soli. V stilu tiste »dati zajcu soli na rep«. Nožničarka se ob oseki skrije v luknjo v pesku, lovec vanjo potrese ščepec soli, butasta nožničarka misli, da je plima že tu, pokuka ven in ščap jo zgrabijo spretni prsti nemilosrdnega lovca. Ali nabiralca. Tu nekje. Potrebna je spretnost, seveda, izkušeni lovci jih kar serijsko mečejo ven, plastično embalažo za sol pa odvržejo točno tam, kjer se izprazni, v prekrasno, kmalu ne več tako deviško laguno. Točno ob uri, ravno ko plima začne privatizirati plitko laguno in se lovci/nabiralci, oblečeni v razpadajoče neoprenske obleke, vračajo s težkimi vrečami, polnimi nožničark, ki jih naložene na kamionskih zračnicah porivajo pred sabo, sem na položaju s plastično vrečko v roki, si žvižgam Bolero in se pretvarjam, da se me vse skupaj ama prav nič ne tiče. Potrpežljivo čakam, ko školjke sortirajo in nakladajo na terminalno prerjavele santane, navržem kako benigno vprašanje in slednjič dobim nekaj kilogramov školjk od nekoga, ki se mu zdi, da je ta dan njegov dan za sadako. Školjke operem, poparim, izluščim iz lupin in skupaj z izbrano zelenjavo zakuham v božansko obaro. Preostanek školjčjega mesa z usnjarsko iglo nanizam na nit in pripravim za sušenje na vetru. To bo potem vedno dostopna, odlična vaba za trnkarjenje. Odpeljem naprej in dva kilometra pred PK 40 zavijem levo, kjer je globinska vrtina s termalno vodo, se izdatno stuširam in operem, kar je še za oprati. Kilometer naprej zavijem ostro desno in se začnem spuščati v zahrbtno slepo črevo prekrasne lagune. Vrata Dakhle, začetek petdeset kilometrov dolgega polotoka so polna min, strelskih jarkov, še vedno vidnih pasov bodeče žice in razpadajočih vojaških zemljank. Ko je nadmorska višina le še en meter, se točno pred mano prikaže Duna Blanca, Bela sipina, ki ob plimi misteriozno plava sredi temno modrega oceana. Svetovno čudo. Njena pojava naznani novo nevarnost: udirajoči se iztok lagune, v katerem je obtičalo in tudi izginilo že marsikatero vozilo. Domačini, celo švercerji se ga izogibajo, če je to le mogoče. Mrtvi rokav mamljivo gladkega glena je prevozen samo ob oseki, z izdatno izpraznjenimi pnevmatikami za boljšo trakcijo, z vključenim štirikolesnim pogonom in z maksimalno previdno vožnjo, brez ostrih zavojev. Kljub pozornosti se lahko pripeti, da prva kolesa natrgajo krhko povrhnjico, pod katero je samo še fatalno brozgasta moča, v katero se potem udrejo zadnja kolesa in ker se to nikoli ne zgodi povsem enakomerno, se vozilo hitro nagne na eno ali drugo stran in ne daj bogec na bok. To so potem tiste grobe zareze v tleh, ki izgledajo kot logo zlikovske korporacije Nike, s kupom nesreče namesto pike na i. Glen v nekaj mesecih, tednih, včasih dneh pogoltne vozilo. Vsakič ko prečkam zasoljeni jezik lagune, ki se mu ni moč izogniti, ker so obrežja neprehodna ali pa vsepovprek zaminirana, imam ušesa na žici. V nizkih obratih z dvema prstoma na volanu udarim en klasičen a la mulana, pozorno prisluškujem Fatmanu, ko me mehko pelje na drugo stran, do enega najlepših kotičkov, kar jih poznam. Točno nasproti Dune blance, na nedotaknjenem nabrežju modrikasto-sivkastega peska, mimo katerega teče oceanski slepič, ki polni in prazni zadnji konec lagune in je vedno poln rib, ki rade prijemajo na posušene nožničarke. Zadaj so intenzivno zeleni skupki lagunarnega ločja, med katerimi se potikajo tropi rožnatih flamingov. Vsepovsod je na tisoče rakov čelistov, ki pred sabo kot ščit držijo močno povečane, signalno obarvane desne klešče. Med njimi tekajo bledo sive ptice na dolgih rdečih nožicah in z istobarvnimi kljuni neumorno brkljajo po pesku. Kobaltno modro nebo preletavajo hitri strakoši in malce bolj leni galebi. Visoko nad njimi kroži ribji orel. Mrgoli vseh vrst perjadi in v zavetju noči se z okoliških vzpetin spuščajo šakali in feneki. Golo stopalo pušča v pesku močnat odtis, ko po indijsko počepneš, da si pobliže ogledaš zapleteno cikcakanje kraljevskega kačjega pastirja, na ozadju okrasto črnih mizastih hribov, ki se zdijo mnogo dlje, kot so v resnici. Najbližji med njimi nudi idealen zaklon pred vetrom, če se pripeti, da se ta razdivja čez mejo znosnega. Slab kilometer naprej diskretno eksistenco vodi farma ostrig, katere francoski lastnik iz PR vzgibov tuintam brezplačno razdeli košček svojega bogastva med redke prisotne. Kraju s takimi aduti ne rečeš ne, če veš, da obstaja. Jaz mu obrnem hrbet šele, ko mi dokončno zmanjka vabe za ribe, za morske postrvi, šarge, brancine, ko presahne moj vir proteinov. Treba je naprej. Fatman vžge brez kapric. Zapleteno sosledje slanih ponev in v pesku izginjajočih sledi me dvigne na kontinentalni plato, katerega prepadni rob nudi zavetje nekaterim sila eksotičnim likom. Najbarvitejši med njimi je rastafarijanec, ki je skoraj dve desetletji nazaj na vrat na nos pobegnil iz svojega mesteca daleč na severu, ker je misli, da je nekoga ubil in za sabo pustil ženo s tropom majhnih otrok. Minilo je nekaj let, obveljal je za mrtvega in potem je po dolgem prigovarjanju naklonjenega mu tujca s podarjenim denarjem poklical ženo, ki ga je obvestila, da je njegova žrtev živa in zdrava in da se lahko brez strahu vrne domov. Rasta je prekinil zvezo, dobro premislil in potem še dvanajst let ostal v votlini nad nikoli suhim izvirom slankaste vode in čudovitim zalivom, ki ga zapira dolga banana belega peska. Užival je enega najlepših razgledov na svetu, se cufal za svoje vedno daljše dreadlocke, dokler se mu tudi pamet ni zameštrala v en velik dreadlock in so ga posadili na prvi avtobus, ki je peljal na sever. Drugi tak karakter je Said, ki je fenomenalno izkoristil prednosti razgibanega terena in si v eni od votlin uredil komfortno, od zunaj nevidno mansardo, v drugi pa skladišče za ulov, s hladilno skrinjo, ki ne potrebuje elektrike in samodejno odvaja smrdljivo ribjo vodo, ki jo počasi taleči se led odlaga na dnu skrinje. Said je inteligenten lovec, ki verigo morje-klient virtuozno obvladuje. Njemu se ne bo zmešalo. Prej se bo zmešalo žandarjem, ki ga že dolgo neuspešno lovijo, da tudi njega, tako kot vse druge gverilske ribiče, ožamejo za varščino. Said zanjo ne vidi prav nobenega razloga:

»Saj že imajo svojo kraljevo plačo, svojo uniformo in svoj ameriški džip ali motor.«

S Saidom, bratom po socialnem revoltu, bi se z veseljem družil bolj temeljito, a kaj, ko moja prisotnost ogroža njegovo varnost. Sedem kilometrov naprej pohupam goljufivemu črpalkarju Omarju, človeku, ki je prišel na okus, ki je o svoji puščavi pozabil vse, razen da je kamelje mleko dobro za zdravje in ki je razvil prefrigan sistem za krajo goriva. Podzemne rezervoarje drži ves čas pod dovoljenim minimumom, dotrajana črpalka se vrti in obrača, a v rezervoar spravi le del količine, ki jo prikazuje števec. Z Omarjem imava neporavnane račune. Nekega dne se bom s praznimi rezervoarji odpeljal do najbolj oddaljene postojanke maroške vojske, od polkovnika zahteval gorivo za vrnitev, in ko me bo ta nahrulil kot neobrezanega psa, da kaj si mislim, takole izzivati srečo na stroške kraljeve armade, bom samo nedolžno skomignil in navrgel, da sem pri Omarju tankal polno, kar bi moralo zadoščati za štiri take izlete. Potem bosta že poravnala med sabo, polkovnik in Omar, ki živi od naivnih turistov v tranzitu za Mavretanijo, Senegal, Mali in predvsem od ribičev, ki na črno lovijo hobotnice v obdobju lovopusta, ko naj bi se te brez stresa razmnoževale.

Štiri kilometre naprej je pomembna kasarna in obcestno postajališče Argoub, z nekaj ubornimi špecerijami, trgovino z uvelim sadjem in zelenjavo, ter s tremi mesnicami, ki odsekano in razkosano po želji tudi osmodijo na žaru. Meso je dobro, priprava hrane pa klienteli ustrezna – na fronto odhajajočim ali vračajočim se oficirjem. Vojaki so bolj na kruhu, čaju in olju. Eden od mesarjev je Berber Farhat, vdovec in morilec, ki sta ga nedoletni hčerkici in pomanjkanje ustreznega sorodstva rešili aresta. Dobil je izgon v Argoub, kjer pod budnim očesom vojaških in civilnih oblasti mesari na kavlje obešene ovce, njegovi hčerki pa namesto, da bi z otroci lokalnih oficirjev gulili šolske klopi, strežeta gostom. V Argoubu nisem zaradi šopinga, temveče zaradi redke dobrine – pitne vode. Trije pripadniki kraljeve mornarice tu stražijo betonsko cisterno prvovrstne arteške studenčnice in če jih milo pogledaš, ti rade volje dovolijo obnoviti zaloge. Nekaj kilometrov proti jugu je čisto novo naselje Argoub, ki ga je kraljevina izgradila v upanju, da bo kateri od pripadnikov Polisaria, ki v ogromnih taboriščih južno od alžirskega mesta Tindouf čakajo na boljše dni, zgrabil za vabo in zamenjal strani. Vaba je mamljiva – lastništvo fletne vrstne hiške, popolnoma gratis, a je zaselek, tako kot vsi drugi, ki jih je kraljevina v enakomernih razmakih razporedila ob magistrali, kljub temu prazen. Če že, pride čez kak nepopravljiv kriminalec, nad katerim je Polisario dvignil roke. Civilni Argoub ima zaenkrat enega samega prebivalca, strahovito osamljenega bolničarja, ki naj bi pokrival nekaj tisoč kvadratnih kilometrov pustinje, a rešilec žal ni primeren za vožnjo po brezpotjih, če se odmisli težave z gorivom. Župan mesteca duhov je bil tudi Omar, dokler si ni v demokratičnem postopku dodelil črpalke na strateški poziciji, nakar je funkcijo župana zaradi nezdružljivosti funkcij dostojanstveno vrnil. Zdaj razmišlja o novem mandatu, saj načrtuje izgradnjo počitniškega kompleksa dol ob obali. Samo pri iskanju investitorja se zatika. Omar lastnih prihrankov v nekaj, kar sploh še ne nosi zlatih jajc, že ne misli vlagati. Pred časom mi je dal zanimivo ponudbo: sto procentni vložek, trideset odstotno lastništvo. Za Argoubom se obala spremeni, magija prirode postane sapo jemajoča. Spektakularne bele plaže se izmenjujejo z rumeno-rdečimi klifi in erodiranimi osamelci v arizonskem stilu. Zaradi zaprtosti in plitkosti dakhelskega zaliva na njegovih obalah skorajda ni smeti, ki jih brez milosti odmetava ribiška armada in so tako tipične za skoraj vse ostale obale Zahodne Sahare. Zato pa zna biti silovit morski tok, v edinem omembe vredno globokem kanalu, ki nudi nakopičeni vodi ustrezen odtok in se za Argoubom čisto približa obali. Kdor se gre tu kopati ob oseki, se spušča v boj za življenje. Vem, sem probal. In popolnoma izčrpan prilezel na obalo kak kilometer nizvodno. Če bi moj kravl ne bil na nivoju Boruta in Darjana Petriča, bi zlahka končal v mrežah Mustafe iz Case espagnol, ki se mu tokrat ognem, ker Mustafa od vsakega, ki se priklopi na privilegije njegove sanjske lokacije pričakuje tak ali drugačen denar. Po zoprno nalomljeni kamniti pisti odposkakujem mimo Portorika, ki ga nek podjetnik iz Dakhle skuša spremeniti v eksluzivno turistično lokacijo, zaenkrat še neuspešno in še malo bolj južno prečkam rakov povratnik. Tabla, ki naj bi označevala njegovo natančno pozicijo, je sicer na napačnem mestu, zato pa se diči z misterioznim podnapisom »ráktéritö«. Albanščina, baskovščina, madžarščina? Od tu dalje človek enaindvajsetega junija vsako leto vsaj enkrat ostane brez lastne sence. Jaz prej riskiram, da postanem senca samega sebe. Piše se prvi april dva tisoč devet. Ura je čas, ko bi se bilo smiselno ozreti za ustreznim prenočiščem, a jaz pritisnem na plin in po asfaltu nadaljujem do še enega mesteca duhov z milim imenom Imlili in brez nekega artikuliranega namena še malo naprej, do bencinske črpalke, ki je po bližnji ribiški naselbini dobila ime Chica. Chica je kvintesenca sveta, kot ga nam danes prodajajo. Je izpostava arogance, brezobzirnosti, monokulturnosti, brezmejnega pohlepa in ega. Tu ima sedež razvpiti Bulbul, s katerim je Mustafa iz Case espagnol delil celico v arestu in ker mu je venomer brez uspeha pisal prošnje za pomilostitev, je eden redkih, ki ve, da je Bulbul nepismen. Ta s trodelno obleko in z mercedesom kovinsko vinske barve neguje videz biznismena prihodnosti, dasiravno je njegova merkantilna materija stara kot svet: droga in alk. Bulbul je nekaj kilometrov oddaljeno ribiško naselje uspel transformirati v največjo nakazo Zahodne Sahare. Pa ne zaradi kartonastih barak, skozlanih čez klif ter kupov smeti v senci futuristične odkupne postaje, temveč zaradi z etanolom obogatene mahje – domače, se pravi v eksilu zvarjene žganice, ki rada osmodi pamet, v kombinaciji s približkom rifskega hašiša pa deluje morilsko. Bulbul ima stvari čvrsto v rokah, na bencinski črpalki nič kaj tajno zanj prodajata mahjo celo oba žandarja. Meni jo ponujata kar zastonj in ko ju zavrnem, reagirata kot izigrana ljubimca. Zatečem se v notranjost pisarne-trgovine-restavracije in se nekaj bedasto nasmiham možaku za pultom, saj tam brez ficka pravzprav nimam česa iskati. Razostreno se ozrem po praznem prostoru in se v pomanjkanju boljših atrakcij približam kilavemu TV sprejemniku v kotu, ravno v hipu, ko kamera potuje čez zemljevid, začenši z Beogradom, pa čez selo Morović in Slavonski brod počasi do Zagreba, kjer potem akter filma izstopi na predvojni (druga svetovna) železniški postaji, nekoga rutinirano ubije na javnem WC-ju, si kupi zavitek Drave in se še pravi čas vzpne na odhajajoči Orient ekspres. Ah, sladko, ah, ne pa ta Chica, v kateri ribiči sicer nekaj migajo, da bi se samoorganizirali in spravili smrdeči subgeto v približek reda, a potem pridejo dnevi obilnega ulova, ko v strmi breg vozijo absurdno preobremenjeni traktorji, s katerih nagrmadene ribe polzijo v nesnago in ki tudi sicer niso deležne pretirane skrbi, ker je utrujenost taka, da cepata mož in material in ni časa za detajle, kot so minimalna higiena ali pa spoštovanje do ulovljene hrane. Tu so samo še velike modre škatle za ribe in rdeče za glavonožce, ki jih je treba čimprej napolniti in spraviti čez tehtnice do tipa, ki z defektnim kemičnikom zapisuje številke v ofucano beležnico in potem naprej, Bulbulu v objem. Žandarja evidentno kuhata mulo, morda ju je strah, da ju bom komu zašpecal, morda sta samo besna, ker sta, kdo ve zakaj, prikrajšana za lastno službeno vozilo. Še stol in mizico si morata sposojati od črpalkarja. Celodnevno jima v glavo nabijata sonce in mahja, nič čudnega, če je delovna morala na psu. Zapeljem na pisto, ki jo je ob prihodu spazilo vedno budno levo oko, naravnost na vzhod. Kamion meče dolgo senco. Pista se abruptno spusti, GPS kaže, da smo pod morsko gladino. Vsekakor smo na dnu slanega jezera. Prst postane alarmantno rdečkasta, kolesnice razrite in potem obstanem pred polivilastim šotorom, ki je še najbolj podoben indijanskemu tipiju, s kupi starega kruha v natrganih najlonskih vrečah. V zavetju edine tamariske se trop koz in ovac spravlja k počitku. Naproti mi prihiti človek, ki je ali blazen ali pa tako strašno vesel družbe. Izkaže se, da bi bil mož z astronomskim imenom Altair čisto pri sebi, če ne bi bila tu ta enkratno in neponovljivo tragična usoda, ki ga je treščila ob zasoljena tla tega zanikrnega ne-kraja. Altair je bil gardien, eden tistih angelov varuhov parkirane pločevine, ki so v severni Afriki zaščitni znak vsakega omembe vrednega zaselka. V Casablanci je malone dve desetletji imel svojo ulico, ki mu je čisto solidno navrgla. Žal je prespal trenutek, ko je v tretje tisočletje hiteča industrijska prestolnica uvedla koncesije za pobiranje parkirnine in tako je bil nekega jutra Altair najprej vljudno, potem pa že manj vljudno seznanjen, da lahko tu pobere le še samega sebe. In sicer nekam drugam. Kot strela z jasnega je bilo preživetje dveh hčeri, žene in njega samega na kocki in nitki in čez. Krivica je Altairja tako strla, da je zašprintal skoraj dva tisoč kilometrov na jug, vmes nekaj malega spil in pristal v prahu Bulbulovih šlap. Zdaj zanj pazi koze in ovce, ki jih Bulbul malo tu, malo tam krade Saharcem in jih potem en gros prodaja argoubskim mesarjem. Altair je plačan petindvajset dirhamov na dan, minus hrana in ostalo. To je že presneto blizu famoznega U$ dolarja dnevno, kolikor si globalni kapital predstavlja, da naj bi zadoščalo zaposlenim, lahko pa tudi nezaposlenim v odpisanem svetu. Altair bo tu še tri tedne, da si vsaj simbolično opomore, potem pa naprej, s trebuhom za kruhom. To je Altairova zgodba, ki ni nujno v najožjem sorodstvu z resnico. Bilo bi patetično, če bi jaz zdaj tu moril z lastno štorjo. Pobrskam po registru blagovne menjave in Alatirju v japonskem slogu podarim natikače, ki jih je meni podaril nekdo drug. Altair je navdušen, nemudoma si jih natakne in stare, še čisto uporabne, evforično zabriše čez rame. Namesto, da bi jih komu prodal, za petindvajset dirhamov recimo. Kakor že, prišel sem do točke, ko bo nolens volens treba udejaniti lastne namere. Noč prespim negiben kot mumija v sarkofagu in zarana naslednjega dne poženem kamion v smeri slabo mi poznanih predelov pušče. Deset kilometrov pred naravnim fenomenom, ki je ogromen zaliv in slano jezero hkrati in ki z imenom Cintra vzbuja opulentno poetske asociacije. Lord Byron bi tu zaprl notes in uporabil revolver. Jaz bi najprej svojo kišto skoraj potopil v hinavsko močnatem glenu, jo nato zamalo razbil na zapeskano-skalnati vzpetini, da bi slednjič prihropel čez rob platoja in ugledal muhasto vzvalovano kamnito ploščad, ki se razteza v neskončnost. Tisti tip terena, ki narekuje hitrost kot iz Russeaujevih »Sanj samotnega sprehajalca«. Štiri do pet km/h. In če se marginalno spozabiš, je tu fatalni lom materiala. Za znoret. Nekoliko zmanjšam tlak v zračnicah, spustim volan in v prvi brzini brez plina Fatmanu dovolim, da v grobem gre, kamor ga nese. Tako se daleč pride. Puščava je dejansko kraj, kjer se srečata berač in cesar. Med širnim nebom in brezmejnimi horizonti se razmišlja v geografskih širinah in dolžinah: sever, jug, vzhod, zahod, hkrati pa se s strahospoštovanjem pristopa vsakemu kamnu, vsaki peščeni ponvi, vsaki ukrivljeni palici. In vedno je vsega hudega konec, ko hudo sprejmeš kot večen fakt. To odrešuje, ne pa imami, rabini in patri. Šele pod poldne lahko pretaknem v drugo brzino in potem v tretjo, nakar sem sredi, zaradi turobne drap barve nekoliko tesnobne neskončnosti. Četrta. Pesek postane mehek, pogon na vse štiri, gas. Iz monotonije vstane nekaj skrivenčenih tamarisk. Tu se zbira voda, ko in če dežuje. In potem se komaj opazno dvigamo, smer Timbuktu. In peski dobijo vedrejšo barvo subsaharske Afrike in bolj seksi obline. Madona, morda bom kmalu plesal s kako Aminatou, v kakem mrak-baru z vonjem po znoju, toplem pivu in urinu in s sladko naelektreno muziko, od katere še kurja očesa plešejo na trepalnicah. Brez težav brzim čez hlebce fiksnih sipin, katerih pesek je za razliko od potujočih čvrst in uporen. Zdi se, da sta vozilo in podlaga eno. Potem pride večji klanec in na vrhu razgled na vse strani neba, ki vzame sapo. Zmanjšam plin in pustim, da naveza človek-stroj skoraj zajadra v dolino. Kar se sredi strmine tudi zgodi, ko motor crkne brez ceremonij in brez boja, kot leglo nezaželenih muc v obteženi vreči v tolmunu. Samo inercija me ponese do dna, v stilu drekca v kuglici, ki je govnaču ušel po strmini.

To je to, točka, na kateri lahko svojo življenjsko odisejado zavijem v celofan in za srečo obesim na rogovilo. Odloži orožje, poljubi mamko Zemljo. Potovanja je konec, Joško Mrtvek, ostaja samo še vztrajanje. Ubi bene, ibi patria. Tu smo, naši nismo. Bodimo pošteni: imel sem sanjsko življenje. Kot Eric Tabarly. Če bi ga sanjal, si ga ne bi drznil sanjati takega. Rdeča preproga vedno odrolana in mizica pogrni se in lonček kuhaj. Veliko ljubezni, malo trpljenja, več sreče kot pameti. In polna rit sladkornega pudra. Dobro, najlepša hvala. Najprej se malo spočijem. Ker Fatman rahlo visi, je moja postelja, moja rakev, privzdignjena. Prepognem blazino, sklenem dlani za glavo in preko prstov na nogah kot preko vizirja puške skozi vetrobransko steklo občudujem naravo. Nikoli si ne bi mislil, da bom dogural tako daleč, do kraljevskega razgleda, ki omogoča verjeti, kako je do koder seže vid, vse meni v čast in slast. Male zmage v času velikih kriz. Čakam, da postanem fosil, Tutenkamen. Ocean je daleč, vroče je. Pesek in večni krvni strdki v nosu otežujejo dihanje. Če se preveč usekujem, se ulije kri. Dihanje skozi usta kot alternativa je strašno nekul, ker potem hudo razpokajo ustnice, kar za sabo potegne nov set težav. Presušena koža srbi, skomina, boleče poklja. Razmišljam, kaj bo danes za pod zob. Potem razmišljam o gladovni stavki borcev IRA-e v kaznilnici Maze. Rekorder je brez hrane zdržal petinsedemdeset dni, če se ne motim. Dobro, to so fanatiki, od mojega zadnjega in nekajkrat krajšega gladovanja je minilo že več desetletij. Gotovo sem se pomehkužil. Kar me navdaja z rahlo nervozo. Edina zares pomembna zadeva je, da ostanem sproščen, medtem ko se prepuščam razvoju dogodkov. Da ohranim mir v duši, se nikoli ne sekiram in večkrat dnevno pohvalim samega sebe. Da ne ponavljam negativnih informacij, razen pozitivnih. Moja napaka je moja sreča in vse, kar pride, bom jemal z užitkom, počasi. Kot prvi poljub. Zaenkrat imam itak še dokajšnjo zalogo suhih živil, pašte, riža, ješprenja in podobnih otrobov. In kopico drobnih opravkov, ki učinkovito pasirajo čas. Spustim še nekaj zraka iz zadnjih zračnic in tako za spoznanje zmanjšam nagib kamiona, nato namontiram premične stopnice. Pod tačke dam teniske, da se ne vdirajo v pesek, sestopim kot gospod in se vagabundsko razsvaljkam po pesku. Svet pred mano je lep kot slika. Bohotno zlat z rdeče-rjavimi žilami, ki so izsušene strugice in nekaj črnih pik v daljavi, ki bi znale biti zelenje. Bolj ko minute minevajo, bolj se razglednica spreminja v nekaj drugega. V razglednico gluhe kapitulacije. Z druge plati pa triumfa. Ker tačas, ko so drugi vkopani tam, kjer so, sem se jaz, ki mi tam ni uspelo, fino napotoval. Poraz sem predelal v romanje za samim sabo. No, zdaj sem se dohitel. Tu sem. Je to dom? Dvomovina? Kje je zdaj Žižek, veliki interpret neobstoječega? Bilo bi tu fino imeti hiško, posanjam, na primer v obliki barke, s čvrstim železobetonskim trupom, kot tiste samogradnje iz Izlak ali Trbovelj, ki niso nikoli zapustile domačih dvorišč. Točno táko, samo večjo. Pa da mi dnevna soba giba z letnimi časi. Poleti naprej, pozimi nazaj, spomladi in jeseni postrani. Na vrhu jambora ponosno vihra bela zastava, energija je solarna, stranišče je Duchampova školjka na kamping stolčku, ki ga po želji prestavljaš sem ter tja, daleč ni treba. Namesto vodnega kotlička je preklopna lopatka, namesto papirja je voda, ki po malem, a brez prestanka mezi iz globinske vrtine. Kuha se v sončni pečici, pomiva pa brez praškov v koritu, ki preko fleksibilne cevi napaja tisto eno palmo, katera posamezniku v življenju enostavno ne bi smela biti odtegnjena, kot nas uči dobri župan Agropopović. Na premcu barkiše je mala antena, ki je povezana s thurayinim satelitskim telefonom, ta pa z dlančnikom, ki sredi maksi pustote omogoča deskanje na valovih svetovnega spleta, neavtorizirano snemanje glasbe, filmov in knjig, preverjanje bančnega sranja, komunikacijo z bližnjimi in če voda gori z ustreznimi uradnimi organi. Imam znanje in spretnost za materializacijo te vizije. Manjka le nekaj drobiža. In to zato, ker je zanj treba v končni fazi tako ali drugače ubijati, jaz pa sem za kaj takega niti ne prefin, temveč prešibek. Premalo prodoren. Prehitro mi vse skupaj postane smešno, magari absurdno, da bi moje štorije kdorkoli resno jemal. In razvezal mošnjiček. Tako mi ne preostane drugega, kot vztrajati v nekakšni po poli junaški pozi, kot češ, meni tega itak ni treba. Saj treba res ni. Saj je proso s ščepcem soli in kakcem poprčka za čisti presežek tudi v redu. Ali pa izdatno pretenstana zelena leča, ki skladno z izgledom tudi deluje na peristaltiko – kot NLP. Špageti Biafra, polnozrnati riž po gorenjsko, kuskus Kalahari, ječmenov ječmenček in kajpak ovsena kaša Madoff. Ajda ne joči Peter. In potem v trenutnem navdihu stresem ves futer na kup in ga prepustim vetru. Ne bom odšel v zgodovino kot cincar. Ali fehtar. Ali egoist. Naj imajo tudi žuželke in žužki, naši bratje in sestre po kreaciji, malo zabave. Tako. Veliko pijem. Športam manj kot običajno.

Tri dni kasneje čutim, kako sluzast parazit, giga ameba, ki je toliko časa tiho bivala v meni, nespektakularno ugasne in skupaj z ostalo črevesno floro in favno skrkne v grahek posušene tvari. Brezdelne kisline razgrajajo v želodcu. To se bo umirilo, vem. Čas mineva hitro, brez bolečin. Nič se ne zgodi. Ker postajam eno z okoljem. Dokler četrtega dne po mojih sledeh ne priprducka nomad, solo.

»Kako ste, kako potovanje, kako družina, kako zdravje, kako žeja, kako vročina, kako lakota, kdo ste, kaj ste, čigavi ste, kako kamion, kako počutje, kako samota…«

»Dobro, zelo dobro, odlično,« odgovarjam z nasmehom, vrednim kandidata za novega aljaškega guvernerja. Jasno mi je, da ga tudi tisočkrat dobro ne bo odgnalo in da seveda BOVA obedovala skupaj in da nimam česa vreči v lonec, razen nekaj razdišanih začimb, ki jih nomadi itak ne trošijo. Začimbe odpirajo apetit, v pušči nezaželeno. Seveda vem, da je atentat na prebavila z granatami mastnega belega riža in aicha tomatenzosa neizogiben, a upanje umira zadnje in na obroke. Da’ud, po naše David, že pripravlja obilno krmico, ki jo bo treba snesti, ker hrane se ne meče stran. Četrt ure kasneje sem poln kot Ferdinand von Zeppelin. Za vsak slučaj se odmaknem od ognja. Medtem ko se kot poltonski mrož prekladam po pesku, Da’ud skuha ekstra sladek čaj, ki me naspidira v dno prenapihnjene duše in mi razloži, da vozi dva soda nafte za njegov tabor. Beseda nanese na sleparskega Omarja. Da’ud skomigne z rameni, da on pač prazne sode napolni do roba, dvesto litrov, tu ni kaj. Nakar tu na koncu sveta izvem žalostno zgodbo o zaprtih polkovnikih, ki so preveč tesno sodelovali s tihotapci, ki jim je eldorado udaril v glavo in na objestnost in so množično pristali v zaporu, vsekakor pa vseh sedem polkovnikov. Tudi naš gostitelj iz baze Al Baggary. Tragično. Da’ud ves zažari, ko ugotovi, da vem, kaj in kje je Sebaa Duayat. Ta sanjska lokacija vsakega nomadskega živinorejca – Sedem lokev, ki tudi v največji suši ne presahne, trav in bilk na pretek, sredi bazaltnega obroča erodiranega vulkanskega žrela. Drobnici in kamelam tudi na misel ne pade, da bi kam odtavale ali zbežale. To je kraj, ki odpočije tako ljudi, kot živali in seveda je Da’ud mnenja, da moram pod nujno z njim. V meni za hipec trzne avanturistično-šleparski refleks, nakar mu zagotovim, da se mu z veseljem pridružim, kasneje. In ko že v mraku spet gre, se moj post z vulkanskim kamenjem v želodcu začne jovo na novo.

Tri dolge dni spet prisluškujem sikanju kislih par in krčem pod rebrno žličko. Spahuje se mi po amonijaku. Pogosto ležim na tleh. Luksuz, ki si ga človek pri nas le redko privošči, saj nikoli ne veš, kaj za en vrag se skriva pod tenko povrhnjico videza. Priklapljam organe in dele telesa na različne točke Zemljine notranjosti: kožo, pljuča in čutila na skorjo, presnovni trakt na plašč, kosti, mozeg in telesne tekočine na jedro, srce na Mohorovičićevo diskontinuiteto, pimpeka z obema pirhoma pa na zvezdo Betelgeuze. Ah, Betelgeuze in Aldebaran, to so kraji, to so imena! Jaz pa tu na tem zlorabljenem odkrušku zakotne zvezde na robu minorne galaksije.

Prebavila se ravno spet umirijo, ko me iz nirvane sklesti prdenje hitro se bližajočega stroja. Hrum je netipičen, sofisticirano nizek in živčno visok, oboje hkrati. Pa dobro, kaj je zdaj ta nenehen ferker? In potem prileti čez obronek marsovsko srebrna cigara, se za las izogne čemečemu Fatmanu in skoraj pregazi moj dietno malenkost. Jebenti tako najredkeje poseljeno deželo na svetu. Iz orjaškega, anabolično nabildanega tovornjaka, ki tu sredi nulte driske učinkuje brez heca vesoljsko, skoči plešasti nosonja v bojnih platnenih škorenjcih s pedantno podvihanimi dokolenkami in z light safari kostimom na vrhu lepo porjavelih beder. Izgleda kot izrezan antišemitski štoser Ali Gottleib, alias Borat. Še bolj pa kot rodezijski veleposestnik z nadihom orangutanske kvalitete, ki medtem, ko pelje na sprehod svoje nove šolnce, inspicira plantažo s pripadajočo delovno silo. Edino obnašanje ne gre vkup, ko brez dober dan bruhne:

»He just left me, can you friggin’ believe that!?«

Carpe diem, človek, čemu vihrati skozi življenje, kot bi šlo za neprijeten sestanek, pomislim in se lenobno premestim v pesku, ki nenadoma zadobi kvaliteto leopardjega krzna. Moje noge se podaljšajo, hrbtenica vzravna, tu je že zlato jabolko, žezlo in napoleonska krona na glavi, ko raz vzvišeno našobljene ustnice oddrobim:

»Olrajt, si boš že našel drugega fanta.«

Mož bi lahko v živo doživel metamorfozo posušene mimoze v cesarja Bokasso I., če bi bil le malo manj naspidiran:

»Ne, ne, vodič je enostavno dezertiral in me pustil samega tu sredi puščave, z minami vsepovsod, Jezus bog… William Hyde, William F. Hyde.«

Komaj vidno pokimam. Vili F. Hyde je fiks in fertik in trikrat čez rob živčnega zloma, vidim celo jaz, ki mi je za posvetne stvari zadnje čase bolj malo mar. Velika vase zagledana plešasta buča z agresivno natrimano čeljustjo izdaja velikobritanski pedigre kraljevega pluga, ki brezobzirno orje tuje kontinente, golta zlato, serje pleh in vsevprek seje pohlep. Pohlep, ki je bujno vzklil in ki ima tukaj in zdaj tudi mene v oblasti. Kot vlak iz daljave mi klikajo klikerji, klik, klik-klik, kliklik-klikliklik, medtem ko skeniram njegovo supersonično multiterensko provokacijo od vozila. Ni da ni. Na avstrijski (!) registrski tablici piše ZE HYDE, zajebancija na Švabe ali kaj, v kotu spoliranega kesona pa diskretno Action Mobil.

»Oho, dr. Jekyll and mr. Hyde, pripravite položnico,« zamrmram in se mu strašno prijazno nasmehnem.

»Pardon me?«

»Bilo bi res škoda, če bi tak izjemen dostavnik odletel v zrak,« ga hladno odpikam s pogledom, »torej, kaj se je strašnega pripetilo?«

Zgodilo se je, da si je Vili Hyde na stara leta zaželel malo avanture v stilu Paula Bowlesa, da ne rečem Joeja Ortona. V kampu Moussafir, Dakhla, je spontano dezertiral Mauri Raid 2009 sledeč mlademu in postavnemu Saharcu, ki naj bi mu razkazal notranjost svoje divje in skrivnostne domovine. Pri tem je Vili, ki je pod blagovno znamko Dr. Voice obogatel z oddajanjem svojega sonornega glasu otoški zabavni industriji in z uvajanjem petičnih jezdecev v misterije alexandrove tehnike, imel neizrečeno računico. Dogajalo se je potem marsikaj, ne nujno vse za sedi, pet. Kot rezultat je Vili obtičal sam sredi sovražne pustinje, nekaj sto kilometrov od rešilnega asfalta. S kom ali s čim mu je mladenič ob odhodu zagrozil, ni jasno, bil pa je v tem učinkovit. Vili, ki ima sicer dva top of the pops GPS-ja, se po isti poti nazaj ni več upal, iskanje lastnih bližnic pa je obrodilo živčni zlom. Še posebej, ko ga je parlamentiranje s satelitskim telefonom prepričalo (a), da so Kraljevi padalci, SAS in drugi specialci preveč zaposleni z demokritično preureditvijo sveta, (b) da so mehanizmi ponudbe in povpraševanja spet enkrat zatajili in (c), da je čisto sam pred obličjem boga, v katerega sploh ne verjame. V svoji sedemsto petdeset tisoč funtov sterlingov vredni kanti. Grenko. In potem je v pesku našel moje in še enega manjšega vozila sledi, podobne tistim njegovega nesojenega Thaqiba. Nad kraljevsko plešo se je prižgala varčna žarnica: aha, še en turist z vodičem in evo ti urgentno razpoloženega Vilija. Alah lepo skrbi za nevernike.

»Je vam tudi tebi pobegnil vodič?«

»Ne, jaz SEM vodič, in tole je pisarna agencije Suffer Tours, Surla Voyages,« z leno dlanjo zašvenkam čez pejsaž, kot s plakata kake Gloubtrotel agencije.

»Specializirani smo za velike Britance brez kompasa,« ne brez zlobe dodam in za vsak slučaj subtilno namignem; »samo za ekskluzivno klientelo.«

»In kaj pravzaprav nudite?« se je Viliju zasvetlikalo, kam irski seter taco moli.

»Po meri stranke urezan paradiž.«

»Jaz bi samo do ceste.«

»O, zahteven gost: potovanje plus transfer-terapija. Upam da tudi petičen, glede na to, da je zanesljiva pot do ceste rezultat dveh let intenzivnih terenskih raziskav.«

»Torej me lahko vodite do tja?«

»Žal ne, ravno pričakujem večjo skupino tovarišev iz Zaruženih držav Amerike, lahko pa te varno pošljem do tja.«
Nekaj neslanih šal in suhega požiranja sline kasneje sva si edina, da Vili prejme moje GPS točke z natančnim opisom poti med njimi, jaz pa za štiristo funtov evropske valute, plus Steinerjev Commander, ki je Rolls-Royce med daljnogledi. Zadovoljen sem z razvojem dogodkov in z rezultati trdega dela in seveda moje slovansko srce ne more, da ne bi oddalo pramena topline:

»Nocoj lahko ostaneš kar tu. Da se malo nalezeš puščavske umirjenosti, pa malo družbe ti tudi ne bo škodilo.«

Vili okleva, pa ga spodbodem:

»Povabil bi te na večerjo, a je moja shramba žal dokaj prazna.«

Kuha torej Vili, kar potegne za sabo ogled njegove Galactice. Hidravlične stopnice, sedežna garnitura iz belega usnja, premična masivna miza, angleški WC, francoski bide, satelitski HDTV, glasbeni center Bong Olafsson, klima, gretje, kuhinja v italijanskem stilu… vse isto kot doma v Sussexu, samo bolj speštano. V zadnjem delu bivalnega kesona pa šok: garaža s hidravlično rampo in v njej Honda Gold Wing 1200. Kako prosim? Zatrem smeh, se raje skoncentriram na hrano. Na nekakšne testenine v kajunski, bermudski in vindaloo omaki, vse hkrati. Posebej zadnje je čisti napalm. Mater sem notranje dezinficiran!

»Kar dobro,« pohvalim, »vsekakor boljše od Fish&Chips in jemaje v obzir, da je Anglija kulinarični genocid. Brez bratov iz ex-kolonij bi vas že zdavnaj izkoreninil pankreatitis.«

»Kaj imaš pravzaprav proti Angležem?« Vili ne more skriti indignacije.

»Misliš proti velikim Britancem? Ma nič, Pakiji iz Bedforda so mi čisto pri srcu, edino ta vaša matica kraljica je komunistična cionistična candra, preškrta, da bi svojim subjektom privoščila vsaj eno rabljeno ustavo z e-baya. Mislim, še mi Slovinci smo jo reda radi nabavili.«

Vili se ugrizne v mesnato ustnico.

Predlagam, da digestiv zaužijeva na moji verandi.

»Zakaj pa ne,« pravi Vili in si v ta namen prinese zložljiv foteljček, ki se nemudoma in neenakomerno ugrezne. Jaz se počim na pesek. Škotski viski je dober, posebej za moja jetra. Luči namenoma ni, tudi lune ne. So pa zvezde. Pijeva kar iz steklenice. Gre hitreje tako, ni treba ciljati, pa še privid partizanščine se ustvari. Hitro sem butnjen, seveda. Vili je pa sentimentalen. Malo otožen, malo poet. Pove, da se tole s partnerji ni najbolje izteklo, da pa je imel srečo in se ni okužil, saj pripada generaciji, ki jo je Aids zadel kot strela z jasnega. In je mnoge prijatelje tudi pokosil, tudi njegovega bivšega. Zgodnja osemdeseta so bila sila težka za gay kopulacijo. Zaupa mi, da je capital rich & income poor, posebej zdaj, ko je za jesen življenja kupil mlin na mediteranskih obronkih francoskih Pirenejev. Sočustvujem. Med detajlnim opisom posestva se nekoliko izgubim. Vzdrami me šele nonšalantna pripomba, da ga je v nakup Galactice prisilila restriktivna davčna politika. Izjava, da je stanje stvari na Otoku in nasploh na svetu točno tako, kot bi moralo biti, me scela prebudi. Dr. Voice kot Koh-i-noor v blatu doda, da je v življenju strašno osamljen.

»Hja, življenje je spolno prenosljiva bolezen, v tvojem primeru sicer ne, in itak, predstavljam si te v nekem drugem stoletju: belo čudo sredi črne Afrike, sveže prelit oolong flowery pekoe v krhki skodelici iz mandarinskega porcelana pod parasolom in speculaas piškotki in sofisticirani ščebet kartonastih ladies v sedemslojnih krinolinah, s stezniki čez kurja prsa. Teh seks raket v okovih, ki jih tvoj tip segregirano šolane plesni nikoli ni znal vzljubiti. A ti si napreden, zagorel kot romunska cigančica, ti si vse svoje probleme z damami rešil. Iz anglosaškega kompota si telebnil v mrzlo vodo in zdaj bi rad ponotranjil ta krasni novi tretji svet, postal njegov del, objel njegove čvrste ritnice, pa ne veš kako in v bistvu se ti itak ne da…«

Vili je na nogah. Trese se kot blackcurrant žolca iz Harrodsa, naj-naj veleblagovnice Združenega kraljestva, ki je v lasti Mohameda al-Fayeda, katerega pokojni sin Dodi je bil fant pokojne princese Diane.

»Dodi Arabec je spolno osrečeval Diano.«

Kako v dno duše globoko to še dandanes boli Britance.

»In njen radoživi ex-možek princ Bio Charles je izjavil: kdor v zakonu ne znori, ta res ni normalen.«

Zdaj pa je Vili avtentično besen. Je over the top. Afrike in Arabcev ima brez dvoma dovolj. Nazaj na svojo fiktivno plantažo hoče. Med svoje fine rituale, ki ga ohranjajo pri življenju in zdravju in pameti.

V redu, palica je za nami, na vrsti je korenček:

»Zlekni se vendar poleg mene na ta brezmadežna, nikoli kontaminirana tla, ti konstantni vrtnar, trmasti westminsterski muflon in se prepusti večni lepoti.«

»Bom raje kar stal.«

»Prav, potem pa tako, da boš vedel, kaj si mislim o tvoji/vaši Omiki in Napredku: Univerzalni Temeljni Dohodek, se pravi penzija od rojstva do smrti, plus streha nad glavo, izobrazba in zdravstvo za vse brez izjeme. Tudi za črnce in podobno. Kapitalizem kot opcija za zagrebene odličnjake in ostale pohlepne črve. Z omejitvijo, da ima vsak, ki nagrabi več kot četrt milijona jevrčkov, izbiro med seanso s prof. Yehudo Hissom z državnega inštituta za žetev človeških organov Abu Kabir v Tel Avivu ali pa nepovratno investicijo presežkov profita v izboljšavo infrastrukture kake zapostavljene vasi na koncu sveta. Tvoja galaktična davčna zagata bi se rešila sama od sebe. Si predstavljaš, kako fleten kino pod zvezdami bi lahko postala, pa niti kart ti ne bi bilo treba luknjati, ker bi bil vstop prost!«

Vili zakuha:

»Zahod ti je v moji personi ponudil roko sprave in ti si pljunil nanjo. Kaj pričakuješ, da ti bo pomagal Gadafi!?«

Vili gre. Se zgodi. Tudi žilavo fleksibilni subjekt njenega veličanstva ima meje. Projekt korenček se je ponesrečil. Moja napaka, moja sreča. Zleknem se v mivko, zaspim kar tam, zlit s posiljenim, a v svojem jedru še vedno zdravim planetom. In z zvezdami. In varno, počutim se varno. Dokler me mraz ne prežene pod odejo.

Navsezgodaj zjutraj Vili brez besed požene svoj stroj in odpelje. Tako, zdaj moram samo počakati, da spet pride mimo kak Saharec s sodom ali dvema nafte. Dlje kot tri dni gotovo ne bo trajalo.

Traja morda uro. Moja jetra še vedno lebdijo med vicami in rajem. Vili je nazaj. Zelen v obraz. Nič kaj dosti ne govori, v roke mi potisne pet bankovcev po sto evrov:

»Pelji me do asfalta… prosim?«

Kot bi bila težka gravitacija v igri skeptično ošvrknem kvintet šuštečih zelencev, ki tu ne učinkujejo baš relevantno:

»Toliko si torej pripravljen plačati, da rešiš kožo in skalp, se pa ceniš… a ne bi prej še kaj malega prigriznila?«

Vili je nervozen:

»Pa kaj ti v resnici tu delaš, kdo si?«

»Tukaj skušam kot pošten človek umreti in ti si mi rešil življenje. Bi zdaj rad, da ti rečem še hvala?«

Vilija za trenutek spreleti srh, stavil bi, da mu klecnejo kolena, nato se junaško spopade s štedilnikom in kuhalnico. Med obedom, ki ga zaključiva po francosko, s kozarčkom rujnega, mu objasnim še naftni položaj. Konsenz je, da vsebino njegovega malega rezervarja prelijeva k meni. Umazan posel, ki ga dodatno oteži veter. In potem sva, da greva. Naenkrat, po dolgih mesecih, se spet počutim on top. Noro, kaj naredi jurček v roki in poln tank goriva. Tega Vili preprosto ne more vedeti. Najprej greva po njegovi sledi, da moj firbec vidi, kje ga je zvilo, aha, potem nadaljujeva južno, kar Vilija čez nekaj časa vidno vznemiri. Ustavim in preden odpre usta mu postrežem prastaro modrost:

»Najhitrejša pot do cilja skoraj nikoli ne pelje v ravni črti… so ugotovili že feničanski jadralci. Namesto, da mi hupaš in mežikaš z žarometi, lahko uporabiš CB postajo, jo imava oba.«

Odlična ideja. Rešen bremena mesa, dr. Voice kot Sirius zažari v čistosti etra. Žal je hrup v moji kabini precej asocialen. Hitro se zmeniva, da bom jaz raje najine oči, on pa glas, jaz furman, on prešerni bard v srebrni kočiji. Glas radia Erevan:

»Slišim, da je rešitev svetovne finančne krize na horizontu. Kaj pa sploh je horizont?«

»To je namišljena črta, kjer se nebo dotika Zemlje; bolj ko se ji poskušamo približati, bolj se oddaljuje.«

»Ali so kapitalizem iznašli politiki ali znanstveniki?«

»Seveda so ga iznašli politiki. Če bi ga znanstveniki, bi ga prej preizkusili na podganah in opicah.«

»Kaj je bilo prej: kura ali jajce?«

»Prej je bilo vsega, in kur in jajc.«

»Kaj je kaos?«

»Na vprašanja o gospodarstvu ne odgovarjamo.«

»Ali drži, da ima po novem vsak prebivalec Iraka svoj avto?«

»Načeloma da, vsekakor pa ima vsak svoj parkirni prostor.«

In potem doda, da bo uravnilovka prava:

»Ali drži, da sta Adam in Eva bila prva socialistična človeka?«

»Načelom da. Ničesar nista imela za obleči, živela sta od tistega, kar sta nabrala, nista imela stanovanja. Kljub temu sta verjela, da živita v raju.«

E moj bato, temu se reče kvalitetno potovanje v dvoje. Posebej, če tudi narava sodeluje.Vožnja po ravno prav peščeni planjavi med verigama šilastih črnih vzpetin je keks. Le ko ti trčita vkup in postane slepa ulica kritično pudrasta in ni druge, kot čez, se situacija zakomplicira. Malo cvikam, malo orjem in naju z zadnjo sapo cilindrov privlečem do piste, ki pelje čez sedlo. Pa sem spet »odkril« nov prehod. Morda sreča res spremlja pogumne, vsekakor pa drži, da se tisti bolj kratki na umu, lahko le nanjo zanašamo. Zdaj sem na znanem terenu. Še petnajst kilometrov kamnitega kolovoza in sva ob največji znani nekropoli Zahodne Sahare. Premer prazgodovinskega monumenta znaša šestintrideset metrov, na njegovi sredi je velika gomila. Pod njo so zakladi sreče in zdravja. Kot s šestilom izrisano. Iz zraka vse skupaj izgleda kot bajna joškica v negativu.

»Smo razpoloženi za kosilo?« po radiu pobaram Vilija, ki promptno servira odgovor:

»Ali je res, da bomo v epohi komunizma lahko naročili hrano po telefonu?«

»To je res. Dostava pa bo po televiziji.«

Vrnem mu z lastnim izsledkom:

»Vračaš se iz pustinje, kjer si spoznal to in ono o sebi in drugih. Poslej boš dober… če že ne moreš biti najboljši.«

No ja, štefnam po pajčevinasti kaverni lastne lobanje, pezde Hyde pa je za deset dolarjev na minuto preko Inmarsatovih satelitov priklopljen na bisere svetovnega spleta. Sva pičlih petindvajset kilometrov zračke od asfalta. Imava samo še en problem, namreč da vse piste nekako silijo naravnost na sever, vzporedno s cesto in ne pravokotno nanjo, teren pa je preveč kamnit in bojda tudi zminiran, da bi človek užgal kar povprek. Kamor gre bik, naj gre še štrik, se odločim, da v prefinjeni Vilijevi družbi končno raziščem v legende zavito starodavno pisto sever-jug, ki me že dolgo rajca, ker španske specialke kažejo, da v celoti poteka po pesku. Torej kar vztrajam rahlo vzhodno od severa, tudi potem, ko se pista začne cepiti in drobiti in slednjič skoraj izgine. To je ta famozna tranzicija med eno nomadsko cono in drugo. In funkcionira, starodavna pista dejansko obstaja in dejansko elegantno vijuga skozi bledorumeno peščeno morje, bolj jezik, ki se iz globin Mavretanije steguje vse gor do ceste za Imlili. Seksi. Tudi Vili je navdušen, ker lahko kljub teži pritiskava plin do konca in kot rasni jadrnici drsiva čez dolge oceanske valove. Ustavim ob ostankih betonske cisterne za vodo in s kupa steklovine nedaleč stran poberem stekleničko Mirinde, letnik 1973. Španci. Potem je tega še več. Pista se cepi in se spet združuje, barva peska niha med bledo rumeno in opečnato rjavo. Sledi spust v prostrano dolino, gigantsko ponev prekrito s temno sivim pudrom, kjer so mikroklimatski pogoji taki, da sledi, ki jih za sabo pušča vozilo ostajajo vidne še leta in leta. Brez otipljivega razloga se od nekod pritihotapi nelagodje. Površina postaja vedno bolj črna, pesek pod njo pa je bel. Na desni spazim prastare bencinske sode – španske markacije in kmalu zatem tudi dobro ohranjeno lateritno cesto in stotine sledi levo in desno od nje. Zakaj nihče ne uporablja ceste? Odgovor je na dlani. Hitro poiščem skupek sledi, ki mu lahko rečem pista, a se kmalu zatem ta pista nenadoma konča v kupu peska, ki je pravzaprav kup delno zoglenelih škatlic American Legend cigaret. Švercerji. Ne več kot nekaj let nazaj. Nekatere od škatlic so nepoškodovane, mimogrede bi si eno prižgal, če ne bi nehal s kajenjem. Malo naprej in ob strani so kosi zverižene pločevine, ša malo dalje je razcveteno vetrobransko steklo, pa razcefrana trenirka in komajda prepoznaven ostanek prvega levega kolesa, ki je zapeljalo na mino. Počasi se vzravnam. Desno in levo sta še dva avtomobilska okostnjaka. Oba sta bistveno starejša, morda še iz časov gen. Franca, težko rečem. Vrnem se nazaj. Med kamionoma, točno v moji kolesnici stoji Vili z zgovorno grimaso na licu.

»Ne pozabi, v Zahodni Sahari protipehotnih min ni, sicer pa je situacija taka, da bi bilo zdaj pametno popiti en tak vrhunski angleški čaj,« ga dreznem iz paralize. Ob čaju, v iluzorični varnosti Vilijevega high-tech kesona je situacija že pol manj tragična.

»Oba naju boš ubil, ti balkanski kamikaze.«

»Res je, malo sem se zašpekuliral na konto tvojega kapitala.«

»In kaj bova zdaj?«

»Nič, po lastnih sledeh nazaj do točke, ki je spet košer, nato pa naravnost do asfalta, ki je, če si opazil, pičlih pet kilometrov zračke od najine trenutne pozicije.«

Vili ne reče nič, je pa evidentno prepričan, da bi za ta denar lahko dobil tudi malo manj stresa.

»Najbolj kočljivo bo obračanje,« zamomljam in se sprehodim kakih sto metrov nazaj, kjer odkrijem miniaturni vadi, skoraj do roba zasut s čvrstim peskom.

»Tudi če je tu spodaj kaka mina, ni šans, da jo skozi ves ta material sproživa,« sem vehementen.

Verjeti se mora. Bolj za moralno podporo, kot za kaj drugega Vilija med vzvratno vožnjo usmerjam v vadi. Potem je na meni, da se poistovetim z občutji jamajške olimpijske bob ekipe. Razumem, zakaj jih na naslednjih olimpijskih igrah ni bilo več. Brez zapletov speljeva (to bi bil hec, če bi se morala odkopavati, pa bi namesto kakega ploščatega kamna izgrebla mino) in previdno odbrundava lep kos poti nazaj. Žargonsko reklo »voziti kot po tračnicah« dobi nov podpomen. Samo da sva ven iz ponve, se lažje zadiha. Pri eni od betonskih cistern najdeva pisto, ki pelje naravnost na zahod, v zahajajoče sonce, do ceste, ki se na tej točki dotika oceana in do dveh šotorov. V enem so trije pripadniki force auxiliare, ki bi jim zaradi razcapanosti lahko rekli tudi farce auxiliare, v drugem pa dva podjetna ribiča. Vse skupaj, tudi ocean in za kopanje primeren zalivček, učinkuje dovolj prijazno, da Vilija omehčam z vabilom:

»Ostani še to noč z nami, za večerjo so rarogi in tvoje vino.«

Naphani z ekspertno pripravljenimi raki se ga fletno ucurimo, vsak na svoj način: nekateri od sreče, drugi od olajšanja, jaz pa da jetra naučim kozjih molitvic. Potem je na vrsti Vilijev zvočni sistem in moja muzika: Pullo ardo, Tekere in Yekeke. Ne vem zakaj, avtor Mory Kante mi je nekako zelo blizu. Z Vilijem zaprakticirava plesni beg od realnosti in kakor se je prej zdel bukov in lesen, zdaj kot baletnik iz lateksa pokaže, kaj se to pravi seksi mrdljajoča medenica. In v nulo spodvihane bele dokolenke, izza katerih na prosto frlijo kerubuni in drugi angleci. Na širnem saharskem plesišču se Vili izkaže za najboljšega črnca. Jasno, saj je v osemdesetih letih cele noči migal na Glorio Gaynor in Marvina Gaya. Dasiravno tudi Hamid ni od muh. Njegova nasmejana usta z enim sekalcem zgoraj in enim spodaj – strašen par in enostavno fenomenalno vzmetenje ima v kolkih. Koliko poskočnega sentimenta je v nas fantih! Ali pa ta drugi, verjetno Semit, ki tancukolena kot finska kelnerca ob treh zjutraj po srednjeevropskem času. Dobro, komandant farce auxilliare stoji kot čuk s palico v riti, normalno, šef je šef. Ampak ona dva ribiča sta pa perverzna: kljub temu, da sem čisto noter padel, imam občutek, da mi nič kaj diplomatsko kanita deponirati svoji jegulji v hrambo. Vem, izbira ni baš, ampak zakaj ne Viliju? Na obzorju je morda še za žiletko vijoličnega. Sicer je vse črno, in milijarde pičic. Tonemo, sklepam… Zjutraj imam kajpak strahovitega mačka. Sploh nisem slišal, kdaj je Vili šel. Na vratih najdem nalepljen listek:

»Pridi drugo leto, ko bo mlin v Pirenejih inauguriran, kaj na obisk. Poskusov samomora imaš v tem življenju dovolj.«

Z naslovom in z vsem.

Dan je krasen, skoraj brez vetra. Samotni ljudje so odšli po svojih samotnih opravkih. Vsak zase sam sredi Afrike.
Ne upaj zaman. V trenutku, ko zaženem motor, se pojavi podjetni ribič, ki se mi z baročno mimiko našlepa do ceste in še kilometer naprej, do mične hiške kot iz Ikeinega kataloga, seksi pink barve in z veliko tablo Tropic of Caprihorn, Bikers welkomen in podobno. V hiški je čisto, je kuhinja z delujočim hladilnikom na plin in v njem zajeten kupček vseh vrst eksotičnih rastlin: češnjev paradižnik, avokado, banane, ananas, mango, krompir, kumare, dinja, celo rdeče čilsko ali od kod že grozdje, ljute in sladke paprike. Dvesto kilometrov od najbližjega sadja & zelenjave, noro. Moje oči preseva pohlep zlatokopa. Ribič spodbudno kima, da on te solate itak ne jé in ko se neham delati fin, pohiti dodati, da je lastnik nek Saharec, on pa je generalni menedžer in da bi midva lahko poslovno sodelovala. Jaz bi skrbel za človeške vire, on bi skrbel za zabavo.

»Naam, oui, kako da ne,« se oblizujem in mlaskam in polnim žepe.

Monetarna kača in glista, debetna spirala, insolventnost, kriza in krah… to je preteklost. Indeksi rasti ciljajo navzgor. Konjunktura je zapoved dneva. Številke so spet v zelenem. Recesija je ukročena. Testosteron je spet z nami. Brez jamstev.