Tisoč in ena moč

Andrej Morovič (1960, Ljubljana), eden najbolj drugačnih pisateljev srednje generacije, avtor kultne knjige Bomba la petrolia (1989) in številnih drugih, se je v Sadamov Irak odpravil nekaj tednov pred napadom Koalicije voljnih kot član mednarodne odprave Živi ščit, ki je hotela s svojimi telesi zaustaviti padanje bomb. Potoval ni z organizirano avtobusno karavano, temveč z lastnim kombijem. Ena najbolj radikalnih slovenskih popotnih izkušenj zadnjega časa je porodila vrsto zapisov za tiskane in elektronske medije, ki so se predelani in nadgrajeni preselili v knjigo. Trenja v odpravi, ozračje stalne negotovosti, zapleteni stiki z oblastjo in zlasti odprtost in gostoljubnost ljudi z ulice odločilno zaznamujejo dogajalni prostor tega pisanja. Napetost se stopnjuje, ko se bliža predvidena ura napada. Morovič, mojster besede, je naredil ironičen, fascinanten in neprizanesljiv portret sebe, Iraka in militantnega globaliziranja.

Potapljači

Andrej Morovič uživa sloves enega najboljših sodobnih prozaistov. Populistično motivirane bralce je očaral s tematsko (avanturistično-narkomansko) platjo svojega pisanja, literarne izvedence in sladokusce s sproščeno jezikovno bravuroznostjo, vse skupaj pa z nekim neobremenjenim kozmopolitizmom, ki ni le demonstrativna svetovno- ali življenjsko-nazorska gesta, ampak globoko prežema vsako poro njegove eksistence in hkrati tudi literature kot njegovega povsem adekvatnega odraza. Tako pisanje – ki v Potapljačih nakazuje premik k novim, predvsem stilističnim rešitvam – je na Slovenskem seveda nekaj izredno redkega, če ne celo unikatnega, prav zaradi svoije iskrenosti, zaradi katere se Moroviču sploh ni treba skrivati za fiktivno fabulo ali kak demonstrativen manifest, ampak preprosto z nenasitno radovednostjo samo opazuje, jemlje na znanje in beleži življenje, ki se mu dogaja. Tudi če pri njem vendarle zaznamo vsaj odtenke neke nostalgične melanholije, to še zdaleč ni nič takega, kar bi bilo mogoče primerjati z – denimo – cankarjanskim hrepenenjem, lepim sicer po svoji metafizični asociativnosti in filozofsko hvaležno aplikabilnim, po drugi strani pa vendarle neestetskim v značilni šibkosti slabiča. Morovič je res nenehno na poti, vendar njegova pot ni usmerjena k velikemu Cilju hrepenenja, k Zadovoljitvi, ampak je bolj prehajanje od ene zadovoljitve k drugi. Njegova življenjska filozofija tako ni oblikovanje velikih, nedosegljivih Ciljev, temveč preprosto neposredna modrost Carpe diem. Ne obremenjuje ga velika zgodba Cilja ali Skrivnosti, in prav zato učinkuje njegova proza na Slovenskem tako sveže, sproščujoče, neobremenjeno, lahkotno in nezadržno privlačno.